Fasade hiš so ogledalo lastnikov

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Stavbe vseh oblik, barv in materialov. Je to dovoljeno? (Ne)zaželeno? Kaj ukreniti? Fasade postajajo tudi ogromni oglasni panoji.

Pred meseci se je zaključil čezmejni projekt Brezmejna doživetja kulturne dediščine avstrijska Koroška - Gorenjska (CULTH:EX). Med cilji projekta je bilo tudi širjenje zavesti o pomenu nepremične kulturne dediščine - hiš, domačij, cerkva, gradov …

»Nepremična kulturna dediščina daje določenemu kraju, regiji ali širšemu območju poseben značaj, specifično identiteto. Poleg tega dediščina s tradicionalnim načinom gradnje in uporabo naravnih materialov v veliki meri ustreza ekološkim standardom, ki danes postajajo vedno pomembnejši,« so pred meseci zapisali ob začetku izvajanja projekta.

In tudi, da so tradicionalna bivališča zdrava in trajna, tako da tudi sodobnemu človeku lahko ponudijo visoko kakovost bivanja. Poleg tega ima dediščina tudi ekonomske potenciale: na Gorenjskem je še veliko premalo uporabljena na področju turizma.

Neupoštevanje tradicije

Ali Gorenjci upoštevamo tradicijo, znanje in izkušnje naših prednikov? Nekateri da, drugi ne. »Žal mi je, da se zaključuje projekt, in žal mi je, da informacijska pisarna ne bo več delovala. V njej so tudi nejeverni Tomaži oziroma nezadovoljni lastniki kulturne dediščine izvedeli, kaj je mogoče narediti iz njihove stavbe, koliko jih bo stalo in kje dobijo pomoč. Pa tudi to, kako lahko nevestnež hitro uniči dediščino,« je ob zaključku projekta povedala udeleženka posveta Marija Cvetek.

Ob tej priložnosti so izdali tudi priročnik Stavbna dediščina in kultura bivanja v Karavankah, ki je prvi vodnik za lastnike (in tudi vse druge) kulturno-zgodovinskih stavb o njihovi obnovi, prenovi ali oživitvi. »S projektom smo skušali zvišati zavedanje o pomenu kulturno-zgodovinskih stavb in njihovi kvalitetni obnovi,« je povedala Franja Gabrovšek Schmid iz Regionalne razvojne agencije Gorenjske.

Uničevanje slovenske krajine

Pred meseci se je napovedovala sprememba prostorske zakonodaje, generalna konservatorka Daniela Tomšič pa je takrat opozorila, da bi te spremembe lahko uničile slovensko krajino. Žal marsikje že je. Skupaj s študenti se kot predavateljica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, pri ruralni arhitekturi in naselbinski kulturi, z vprašanjem umeščanja barv, materialov in oblik ukvarja dr. Alenka Fikfak. »Barvitost fasad najbolj opazimo, zelo vpijajoča težava, ki se še razvija, pa je plakatiranje oziroma oglaševanje. Slepe fasade z velikanskimi plakati povzročajo strahovito raznolikost v prostoru,« pravi.

Meni, da raznolikost barv, materialov in oblik stavb sicer kaže sodoben izraz lastnikov, ki želijo biti drugačni kot sosedi. Tako kot pri prej omenjenem projektu pa tudi Fikfakova pravi, da bi morali razumeti naselje kot celoto in skupno dobro. Kaj lahko na področju zapovedovanja barv fasad oziroma prepovedi kričečih barv naredi lokalna skupnost, država? Občina Domžale je sprejela odlok, ki predvideva urbanistično inšpekcijo in predpisuje barvne tone.

»Tudi predpisovanje pastelnih tonov, ki naj bi bili tradicionalni, je dvorezen meč. Stara mestna jedra so bila pastelna zaradi neobstojnih barv, ki so se sprale, današnje pa se ne,« pojasni predavateljica in tako pritrdi vprašanju, ali so tudi naši predniki uporabljali žive barve: »V meščanskem okolju je fasada kazala urejenost lastnikov, v vaškem okolju pa ni bilo veliko denarja in dostopnosti do materialov, zato imamo občutek, da so vasi bolj bele kot mesto.«

O odločanju lastnikov za močne, žive barve bi več morala povedati sociologija, a za vse izstopajoče barvne odtenke niso krivi le lastniki. Tudi arhitekti morajo prevzeti del odgovornosti, saj lastnikom ponudijo žive barve, prav tako podjetja, ki jih izdelujejo. V oglasih ponujajo celotno paleto barv ter spreminjanje fasade glede na počutje lastnika. »Tudi zato bi morali v prihodnosti definirati skupno dobro in v kakšnih naseljih želimo živeti. Skupaj bi morali ustvarjati podobo naselja,« pravi dr. Alenka Fikfak.

Po nasvet k strokovnjaku

Zakaj se na Gorenjskem ne bi odločali za strmo dvokapnico, lesene ograje, morda tudi lesene hiše, namesto tega pa ravne strehe in eksotične materiale (ograje iz nerjavečega jekla)? »Pomembna je vzgoja, že v vrtcu in osnovi šoli. Gre za kulturo bivanja, za naš prispevek vnukom. Mi smo še otroci socializma, navajeni na enakost, bivanje v enako kvalitetni hiši. Nekaterim je to blizu,« odgovori predavateljica.

Skupaj ugotavljamo, da smo imeli v prejšnjih časih veliko sivih ali umazano belih fasad, novi lastniki ali denacionalizirani lastniki pa želijo morda sedaj s kričečimi barvami pokazati, da je socializem mimo in da imajo denar.

»Da, do neke mere to pomeni izraz svobode človeka. Pobarvati fasado je nekaj najbolj cenenega, vsako leto bi jo lahko pobarvali drugače. Je podobno kot oblačilna moda, pri hiši pa moramo le bolj upoštevati izbiro barv, saj je večina ne bo menjala tako pogosto kot oblačila,« pravi dr. Fikfak in doda, da tudi kakega lastnika po prenovi boli glava - ker je izbral premočan odtenek. Zato priporočamo nasvet strokovnjaka!