Copate na noge in glavo na pašo

Lili Gantar Žura ima svoj moto, ki jo odžene od vsakdanjih skrbi in ji hkrati krepi telo in duha. Ko si nadene tekaške copate in steče v naravo, skozi njo stečejo tudi pozitivne misli.

Kranj - V mlajših letih je bila športnica za vse. Nikjer ni izstopala, trenirala je atletiko pri Iztoku Kavčiču in legendarnem Vučku. Hodila je na športne krožke, ki so jih ponujale šole. Vse do fakultete je redno trenirala tudi odbojko. Potem so se začele obveznosti, zaradi katerih je bilo prostega časa vedno manj. Sledili so družina, otroci, služba in za šport je začelo ostajati vedno manj časa. Po nekaj letih, ko se je njeno vsakdanje življenje ustalilo, ko otroci niso več potrebovali varstva, se je ponovno pojavil čas, ki ga je lahko namenila sami sebi. In navsezadnje, ko so se že nabrali tudi odvečni kilogrami na telesu, je prišel dan, ko se je odločila nadaljevati s športom.

Stekla iz dolgčasa

»Neko popoldne sem se dolgočasila, obula športne copate in se odpravila okrog Brda. Po mojem sem tekla eno uro in pol ali pa še več. Kmalu mi je šlo na živce, da sem tako »slaba«, in sem začela teči, kadar sem imela čas. Brez treningov ali načrta. Slučajno sem šla na neko tekmo. Bilo mi je všeč, predvsem vzdušje in energija na štartu, ko so vsi v pričakovanju, 'naspidirani' ...,« pravi Lili zdaj, ko se spominja začetkov svoje tekaške kariere.

Danes je naša redna poročevalka z največjih svetovnih maratonov, kot so newyorški, pariški, berlinski, bostonski ter ljubljanski. Lili zase pravi, da je še vedno rekreativka in ne maratonka. Vedno znova jo postavljamo za zgled tako ženskam kot moškim, ki bentijo, da se ne morejo spraviti v tek. Razumljivih izgovorov je seveda ogromno in skoraj vsi so opravičljivi, ko gre za ljudi, ki imajo na grbi cel kup obveznosti. »Na začetku sem zelo hitro napredovala, tako da mi je postalo všeč. Prvi polmaraton je minil v velikem strahu, vendar niti ne v tako slabem času. Nekako sem zmogla teh 21 km, ampak spoznala sem se s krči v nogah in z vsemi posledicami, ki pridejo dan, dva kasneje. Potem sem malo več trenirala, malo sem tudi povprašala atletskega trenerja Matjaža Polaka in začela delati za odtenek bolj sistematično.«

Lili med tekom meditira

Lili med tekom meditira, razmišlja, razglablja o stvareh iz službe in včasih, kot bi dobili možgani več kisika in so bolj sposobni, najde rešitve, ki jih je iskala. Kljub temu med tekom ni čisto v svojem svetu. »Mislim, da nisem posebna tekačica, ker čas, ki ga dosežem, ni čisto vrhunski, meni se zdi povprečen. Ko mi zmanjkuje moči, se vedno prepričujem, da če sem že tukaj, naj pridem do konca. Najbolj me je mučilo v Parizu, ko mi je bilo vzdušje že na štartu negativno, tako da sem imela krizo že okrog dvanajstega kilometra,« pravi Lili. Ko se z njo pogovarjate o maratonih, se vam zdi, da niso dolgi neverjetnih 42 kilometrov. Kot zdravnica je prepričana, da je šport koristen in sproščujoč in da bi se s športom moralo ukvarjati čimveč ljudi. Ni pa zagovornica, da je samo v športu sprostitev. Vsakdo si mora najti stvar, kjer se »resetira«, pa če je to branje knjige ali ležanje na kavču. Če bi ljudje znali to najti, bi imeli zdravniki manj dela. Lili poudarja, da se sedaj pri ljudeh res pozna politična in ekonomska situacija. Ljudje postajajo nestrpni, želijo dobiti vse, za nobeno stvar niso pripravljeni počakati, na vsakem koraku se prepirajo.

Copate na noge

Lili Žura si rada pripne številko, vendar ni tekmovalka. »Moj moto za tek je - copate na noge in glavo na pašo. Mi je pa všeč, da veliko stvari delava skupaj z možem in da imava približno enake interese, to vse skupaj zelo olajša, zato priporočam tudi drugim parom, da si poiščejo dejavnosti, ki jih lahko počnejo skupaj. Verjemite mi, da je tako lepše in lažje,« je zaključila Lili.

Seveda je še veliko takih in podobnih športnih rekreativk, kot je Lili. Nam služijo za občudovanje in spodbudo, da se da uskladiti življenje tako, da zraven naredimo še kaj zdravega zase, svoje telo, svoje razmišljanje, svoj pogled na svet … v teh časih, ki jih mnogi že imenujejo - brezupni.