Čokata dama

Dobrča (1634 m) in Šentanski vrh (1635 m) - Priljubljen izletniški cilj na damo v Kamniško-Savinjskih Alpah, čeprav bi jo marsikdo uvrstil v Karavanke. Oskrbnika z nasmehom na ustih postrežeta slehernega gosta.

Čokata dama, ki se v višave dviga med Kranjem in Jesenicami, je s svojim gozdnatim pobočjem in travnatim vrhom dobro vidna iz celotne doline. Od okoliških hribov jo ločijo doline Tržiške Bistrice, Mošenika in Drage. Res pa je tudi, da lepšega razgleda nad celo Gorenjsko in tudi delom Slovenije, kot je z Dobrče, ni nikjer. Pogosto ji rečejo tudi Gorenjski balkon. Za njenim hrbtom se skrivajo Begunjščica, Vrtača, levo od nje Stol, desno greben Košute. Od koče na Dobrči se vidi Polhograjsko hribovje, Ratitovec, Blegoš, Sorško polje, Jelovica, Mežakla, Blejsko jezero s Triglavom v ozadju. Če je lepo vreme, se vidi celo Snežnik. Iz vasi ob cesti, ki pelje iz Tržiča v Begunje, vodi na Dobrčo vrsta markiranih in nemarkiranih poti. Mi se bomo na vrh podali iz vasi Slatna. V vasi parkiramo na primernem mestu, saj kakšnega urejenega parkirišča ni. Sprehodimo se do hiše, ob kateri je smerokaz Dobrča, 2 uri in 15 minut. Že v spodnjem delu zagrizemo v kolovoz, ki se višje sicer izgubi in postane mestoma strma gozdna pot. Pot nas pripelje do naslednjega kolovoza, kjer zavijemo desno. Levo se spušča pot v Begunje. Sledimo kolovozu desno, ki nas pripelje do makadamske ceste, ki, roko na srce, vodi do Koče na Dobrči. Na cesto stopimo na ovinku, gremo nekaj korakov levo in se spet zapodimo v breg na drugi strani. Pot skozi gozd se ves čas enakomerno vzpenja in nekako nam ne da dihati. Višje znova dosežemo cesto, ki ji sledimo nekaj sto metrov, ko nas smerokaz usmeri levo v breg. Sledi del poti, ki pelje skoraj naravnost, mestoma se nam odpira razgled proti Begunjam, potem pa pot začne počasi zavijati v levo. Še nekajkrat prečimo makadamsko cesto. Ob zadnjem prečenju nas markacije usmerijo kot na nekakšen drevesni jarek. No, ozka steza, z drevesi na obeh straneh, vmes prečimo ogrado in že smo tik pod Kočo na Dobrči, na višini 1478 m. Od koče je lep razgled na vse strani, razen proti severu. Proti vzhodu vidimo najprej Kriško goro in Storžič, za njima pa vrhove Kamniških Alp; proti jugovzhodu je obsežna Ljubljanska kotlina, za katero se širi notranjsko hribovje do Snežnika in Javornikov; gorenjska ravnina od Šmarne gore do Jesenic s Kranjem, z Radovljico, Bledom itd; gorenjsko ravnino obrobljajo Polhograjsko hribovje, Škofjeloško pogorje, Jelovica in Pokljuka; vidimo Lubnik, Blegoš, Porezen in Ratitovec; na zahodu je za Jelovico in Pokljuko obširna panorama Julijcev s Triglavom.

Od koče se spustimo do Podgorske planine, gremo mimo stanov in pozorno glejmo za markacijami, ki se mestoma kar izgubijo. Skratka, vzpeti se moramo čez travniško pobočje proti desni strani. Dosežemo najprej redek gozd, kjer prečimo ogrado, nato pa gozd postaja vse gostejši. Nadaljujemo kar naravnost, v smeri markacij. Z desne strani se nam pridruži pot, ki prihaja iz Lešanske planine. Pot poteka po gozdnem hrbtu, nekaj časa skoraj brez vzpona, nato pa se spet strmo dvigne in nas pripelje na vrh Dobrče.

Z vrha Dobrče lahko nadaljujemo še do Šentanskega vrha. Pot se najprej spusti v manjšo dolinico med obema vrhovoma, nato pa nas v zmernem vzponu pripelje na vrh. Tukaj vidimo še tisto, kar od koče nismo: Karavanke z Begunjščico in Stolom, dolino proti Ljubelju, Ljubeljsko babo in Košuto.

V dolino se vrnemo po poti vzpona, še prej pa si malce oddiha privoščimo v koči, kjer nas oskrbnika vedno sprejmeta z nasmehom na ustih.

Hja, naslednjič se pa Dobrče lotimo iz povsem druge smeri.

Nadmorska višina: 1635 m

Višinska razlika: 1000 m

Trajanja: 3 ure in 30 minut
Zahtevnost: 2 zvezdici