Rokovnjači za vedno. Eh.

Minuli četrtek so v Prešernovem gledališču v Kranju uprizorili tretjo letošnjo premiero Rokovnjači, narodno igro s petjem po motivih romana Rokovnjači Josipa Jurčiča in Janka Kersnika. Predstava je nastala v koprodukciji s SNG Nova Gorica.

Jurčič - Kersnikovi Rokovnjači so predvsem temelj, na katerem sta igro, ki smo si jo z navdušenjem ogledali prejšnji petek (prva premiera je bila že pred desetimi leti na novogoriškem odru), na oder postavila soavtorja, režiser Miha Nemec in dramaturg Nejc Valenti. Za slovenska literarna klasika so bili rokovnjači zgolj lopov­ska združba, v sveži uprizoritvi pa ti dobijo tudi socialni naboj. Nemec in Valenti namreč rokovnjačev ne vidita le kot odpadnike, ampak v njih lahko prepoznamo tudi nekakšne starodobne revolucionarje, robinhude, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim.

Zgodba je sicer umeščena v slovenski prostor in čas Ilirskih provinc, torej začetek 19. stoletja. Nande (igra ga Peter Harl) je zaradi podtaknjene tatvine poslan v francosko vojsko. Upre se, postane vojaški ubežnik in se pridruži rokovnjačem ter z novim imenom Groga postane celo njihov vodja. Razklan je med rokovnjaško tolpo, željo po maščevanju za pretekle krivice in ljubeznijo do izvoljenke Polonice (Arna Hadžialjević). Zgodba je napeta vse do konca, ko se razjasni, kdo je kdo, rop v Črnem grabnu ni le rop, ampak v prvi vrsti maščevanje. In kadar gre za poravnavanje preteklih računov, je mrtvih mnogo več, kot pri običajnem zlikovstvu.

Pripisovanje revolucionarnega duha pa hkrati še ne pomeni, da avtorja uprizoritve s predstavo pozivata k uporu. Tokrat z rokovnjači iščemo predvsem svobodo. Sistemu se namreč najbolje upreš, če postaneš svoboden. In na tem sta Nemec in Valenti tokrat gradila tudi Rokovnjaško estetiko. Ta je v predstavi popolna, od scenografije (Petra Veber), kostumografije (Bjanka Adžić - Ursulov) in maske (Matej Pajtnar), glasbe (Niet) in seveda igre. Od prve minute, ko se zanemarjen, precej zdelan, s skrivenčenimi rokami in puklasto držo na odru pojavi Berač Tomaž (Peter Musevski) in se mu pridruži nekoliko nevsakdanji Tone Obloški (Jose), da na punkovsko podlago skupine Niet zapojeta prvi song o dveh čevljih od tal, ter kasnejšega ravsa v gostilni pri Joštu Vlagarju (Matjaž Višnar), je v predstavi vse rokovnjaško. Muzika Nietov je, čeprav glasna, a v ozadju, bistveni del predstave. Brez songov, muzike in odlične pevske forme igralcev, pesmi sta napisala, nekatere pa po Francoisu Villonu povzela, Nemec in Valenti, Rokovnjači preprosto ne bi bili popolni.

Igralci so prvovrstni, tako vaško-govski odpadniki kot oba bogatuna Aljoša Ternovšek in Miha Nemec, slednja pravi karikaturi z debelimi trebuhi, precej nesposobna, a zanimivo tudi neškodljiva. Na odru se hrope, smrči, spušča razne čudne glasove, bebav smeh … na eni in s parfumom stalno dišavi na drugi strani. Če smo Slovenci doslej bili prepričani, da nimamo svojega westerna, se zdaj lahko oddahnemo, kranjsko-novogoriški Rokovnjači so Peckinpahova Divja horda v najbolj polnem pomenu besede. Zajebani in čustveni.

V Rokovnjačih prepoznamo tudi to, kar se danes dogaja zunaj gledališča. »Za davke, denarje, posestva se grebeš. Za malega človeka ti je malo mar.

»Bogatun - sram te bod', ker žviš na naš račun!« slišimo v verzu osrednje pesmi Bogatun. Rokovnjači so hobotnica, povsod so, njihove povezave segajo daleč, dlje ven iz gozda …, ki je mnogo večji kot pa tisto drevo, ki za trenutek zaposli naša čutila (mar ni aktualna politika prav taka). Rokovnjači pa to tudi naučijo, da ima vsak svojo jablano … Še ena odlična predstava v Prešernovem gledališču, ki letos očitno ustvarja sanjsko sezono. Mogoče bi v teatru ob vsem tem rekli samo pomenljiv »Eh.« Pa ni tako. Eh je uspeh. Vsi, ki si boste ogledali Rokovnjače, boste vedeli zakaj.