Nastalo v desetih letih ...

Življenje piše različne zgodbe, Janez Štros je svojo deset let gradil na slikarskem platnu, ki jo bo zdaj vsaj bežno odkril tudi naključnemu gledalcu.

Janez Štros iz Bitenj je pred desetimi leti doživel bolečino, za katero bi težko našli primerjavo v besedah, še posebej, če se s tem še nismo srečali tako silovito. Pred desetimi leti mu je umrla soproga, tri mesece po njeni smrti je prvič prijel za čopič in bolečino prenesel na slikarsko platno. »Vse moje slike so zame neponovljive. Danes, in nikoli več. Ne sprašujte me po poimenovanjih slik, kajti le redka ima v resnici ime. Če boste slike gledali s srcem, vam bo slika pripovedovala zgodbo, če jih boste gledali z očmi, boste videli barve,« naključnega gledalca potegne v »njegov« svet Janez Štros. Večino slik hrani doma, le nekaj jih je podaril in doslej ni imel prodajne razstave, preprosto zato, ker svojih slik ni čutil na tak način … Tudi petkova razstava, ki jo bodo odprli v razstavnem prostoru Steklarstva Jugovic v Spodnjih Bitnjah, ne bo prodajna. Dimenzije njegovih platen so tako velike, da globino sporočila gledalec dojame šele, ko sliko gleda od daleč, zato je morda iz tega zornega kota njegova hiša res premajhna galerija in bo slike z zanimanjem videti v drugem okolju. »Ta razstava je razstava za moje prijatelje, znance … Za mano je desetletje ustvarjanja, veliko je bilo v tem času žalosti, nekaj tudi veselja,« je dejal Janez Štros.

Likovno kritiko ob deset­letju ustvarjanja je napisala umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn. Takole med drugim zapiše: »Avtor pripoveduje, se izpoveduje, a gledalcu ne daje nič vsiljenega, nič določenega. Forme, ki kažejo komaj sluten pridih konkretnosti, namreč prinašajo posamezniku povsem svobodno razkritje.« In še: »Z vsako zapisano likovno zgodbo se avtor osvobaja, doživlja osebno katarzo in hkrati zori, tako na nivoju človeka kot likovnega ustvarjalca. Slikarstvo Janeza Štrosa je predvsem govorica barv, ki kot čista slikarjeva resnica prihajajo iz njega samega, iz njegove notranjosti …« In slike Janeza Štrosa so prav to – On sam, še poudari Anamarija Stibilj Šajn.

»Edini motiv, ki ga grem slikat z namenom, je labod, ki simbolizira večno ljubezen,« je na sprehodu po galeriji njegovih slik pripovedoval Janez Štros. Tudi nekaj imen slik smo našli, kot so Dvojčka, Mesto iz sanj, Plesalec … Med njimi je bila tudi slika, ki je nastala v eni sami noči, noči žalosti, preslikani v ogenj, pravzaprav v silne barve ognja. Vse slike Janeza Štrosa so olje na platno, čopič pa ni edini podaljšek njegove roke, prav pride tudi kozarec, celo cigaretna škatlica.