Vodo kar pogolta

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / nedelja, 25. november 2012 / 06:00

Boskovec (1590 m) - Golte so zakrasela planota, ki golta vodo. Od tod tudi njeno ime. Starejši zemljevidi jo imenujejo tudi Mozirska planina.

Iskreno priznam, da so mi bile Golte povsem neznana planota in da me je s svojim najvišjim vrhom že dlje časa vabila, da jo obiščem. Golte omejujeta dve dolini: na zahodni strani je dolina reke Ljubnice, ki je pred slabimi tremi tedni pokazala rušilno moč podivjane vode; na vzhodu je Ljubija; na jugu se preko strmih in prepadnih Tirskih peči spušča v Gornjegrajsko kotlino. V smeri severa pa se nadaljujejo v prijazen, poraščen greben preko sedla Kal do Smrekovca. Golte v poletnih mesecih zaživijo s planšarstvom, na številnih planinah: Rastovčka, Hleviška, Podforška, Hribarska in Konečka planina; pozimi pa so Golte seveda najbolj znane kot smučarski center, obširni travniki pa nudijo obilico užitkov tudi turnim smučarjem.

Po Štajerski avtocesti se zapeljemo do izvoza Šentrupert, kjer nadaljujemo proti Mozirju. V Mozirju, na krožišču, se usmerimo proti Goltem in Šmihelu. Pri gostišču Vid zavijemo desno proti Šmihelu. Vozimo se po dolini potoka Golobnice, ki je tudi kazal svojo rušilno moč vode, saj je cesta na nekaj koncih spodjedena. Vozimo po vzpenjajoči se cesti, mimo cerkve svetega Mihaela. Malce od cerkve naprej zavijemo levo, na naslednjem križišču pa še enkrat. Cesta postane makadamska, sledimo ji še par sto metrov in ob kapelici parkiramo.

Ob kapelici se začnejo planinske oznake v smeri Mozirske koče. Prečimo travnik in že smo v gozdu, kjer se strmo vzpnemo po kolovozni poti. Na koncu strmine je ograda z električnim pastirjem, ki jo previdno prečimo in nadaljujemo do asfaltirane ceste, ki jo prečimo. Po cesti se vzpnemo mimo idiličnega Rajskega kotička v Gostečah. Tik za hišo nadaljujemo v smeri markacij. Višje nadaljujemo mimo verjetno opuščenih stavb, dokler ne pridemo spet do ceste. Nekaj sto metrov hodimo po cesti, ko nas markacije spet zvabijo na desno stran, v gozd. V tem delu se pot precej strmo vzpenja. Pod nami se pokaže Gornjegrajska kotlina. Pot nas vodi mimo razgledne skale, na katero skoraj moramo splezati. Previdno le pri sestopu z nje! Skozi gozd kmalu dosežemo Mozirsko kočo.

Od koče nadaljujemo po cesti do ličnega smerokaza, ki označuje Severjevo pot na Boskovec. Zavijemo desno v gozd, precej strmo. Ponovno prečimo eno izmed pašnih ograd, nato pa se strmo vzpnemo do razgledišča na smučišče Golte. Sledi nekoliko manj strm vzpon, ki nas pripelje do slabše gozdne ceste. Nadaljujemo levo, po cesti, ki celo rahlo izgublja na višini. Kmalu dosežemo kolovoz na levi strani, ki se spet strmo vzpne. Kmalu se pot odcepi desno v gozd, prečimo kolovoz in se po rahlo zaraščenem, mestoma pa požaganem pobočju spet strmo povzpnemo. Višje dosežemo razpotje, kjer izberemo desno pot proti vrhu Boskovca. Sledi aleja markacij na kamnih, ki nas v nekaj minutah pripelje na vrh. Razgledni stolp na vrhu je trenutno podrt. Z vrha je razgled na vzhodni del Karavank in na Šaleško dolino.

Z vrha se vrnemo do razpotja v gozd in zavijemo desno v smeri sedla Kal. Izgubimo nekaj višine, ki pa jo hitro spet pridobimo. Ko dosežemo Hleviško planino, zavijemo levo preko prostranih travnikov, polnih brezen, ki goltajo vodo, in sestopimo nazaj do Mozirske koče. Držimo se bolj leve strani travnikov oz. tiste poti, ki bolj očitno izgublja na višini. Vmes si z varne razdalje lahko ogledamo še brezno Ledenica, kjer se skrivata večni sneg in led. Od Mozirske koče sestopimo nazaj do izhodišča po poti vzpona.

Nadmorska višina: 1590 m

Višinska razlika: 800 m

Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 2 zvezdici