Sponzorirajmo se spet

Država je dvignila davke športu in rekreaciji do grla. Še kapljica inf lacije in bo šlo v grlo. Utopili se bomo v lastnem varčevanju in podpori države, ki je še vedno mnenja, da je nekaj "lufta", ki se ga da vzeti ljudem športa željnih. Prikimali smo in čakamo. No, nekateri niso kimovčki in so šli v soboto na Kongresni trg stresat nezadovoljstvo nad vsem, kar si je vlada podstavila kot prvi cilj za boljši jutri. Vse, kar je povezano s športom in športno rekreacijo, se bo podražilo. Od najema dvoran, igrišč do opreme, brez katere ni športa. Torej bomo zvišali članarine in še bolj vneto pošiljali prošnje na mestne občine, nekatere državne urade in v nabiralnike morebitnih sponzorjev. Sponzorji? Ali sploh še obstajajo? Kmalu se bo zgodil Sporto 2012, na katerem se debatira vse povezano s športom in njegovim marketingom. Lep dogodek vendar, če pogledaš razpored, ti je hitro jasno, da gre zgolj za dobrikanje tistim redkim, ki še vedno velik denar vlagajo v šport, čeprav zgolj v vrhunskega, kar pomeni, da moraš biti že presneto dober, da se vate splača vlagati denar, seveda. Kaj pa sama pot do medalj z najboljših tekmovanj? Na tej poti se bomo zdaj vsi morali znajti vsak po svoje. Zdaj smučarija ne bo več osamljena. Pri smučanju je vsa ta leta veljalo načelo, da je to izjemno drag šport, vse dokler ne prideš v člansko reprezentanco, kajti ko jo, če jo dosežeš, je pa vse zastonj in še zasluži se nekaj. V prihodnosti bo to načelo veljalo za prav vsak šport. Zaradi dobro športa res pogrešam socialistični sistem. Torej fehtajmo … še bolj, kot smo pa nekoč, le s to razliko, da moramo biti zdaj veseli vsakega evra in ne vsakega kupa evrov.

V našem športnem društvu to delamo tako, da lepo prosimo vsak svojega direktorja ali direktorico v podjetju, kjer delamo, če prispevajo kako simbolično nagrado v obliki svinčnika, kakega artikla, ki ga proizvajajo ali prodajajo, rokovnika, spominka itn. Ljudje smo veseli, če za svoj trud na tekmi dobimo karkoli, kar pomeni, da smo spet taki, kot smo bili štirideset in več let nazaj. Še pomnite, tovariši, ko smo bili najbolj veseli, če smo po tekmi dobili čaj in klobaso? Se še spomnite, ko so makaroni z bolonjsko omako zamenjali klobase in namesto čaja smo dobili tudi vino ali pivo? No, danes, po obdobju, ko nismo bili veseli, če smo dobili manj kot polovico plače ali vsaj »goratex « jakne, smo spet v »kameni dobi«, ko se veselimo česarkoli, kar diši po pozornosti organizatorja. S tem seveda ni nič narobe, da se ne bomo napačno razumeli. Prej bi rekel, da je tako prav, da nas je srečala spet zdrava pamet, ki pravi, da je lepše družiti se in imeti se fino skupaj s športom, kot pa pričakovati, da bo nekdo odprl blagajno in nam še plačeval za naše užitke. Tega ni več in ne verjamem, da še kdaj bo. Za rekreacijo prav gotovo ne, za vrhunski šport pa seveda bo, ker to vrhunstvo ni več šport, ampak zgolj biznis …