Sam doma (2)

O tem, da bi pustili otroka samega doma, ne moremo razmišljati čez noč. Že sama vzgoja je odločilnega pomena, ali nam je v pomoč ali pa v oviro. Vsaka spodbuda, vsak nov izziv, vsaka dodana obveznost – vse to so stvari, ki so dobrodošle za samostojnost otroka. Razmislimo, kaj zmore otrok že sam, kje potrebuje pomoč in koliko časa zna preživeti brez nas. Začnimo s pol ure in podaljšujmo čas. Z otrokom naredimo načrt, kaj bo tačas počel in kako bi se počutil. Če začutimo preveliko stisko že takrat, ko se o tem samo pogovarjamo, potem ne hitimo. Ne vi in ne otrok ne boste ničesar pridobili, če boste prehitevali zrelost otroka. Otroku bi moral biti to izziv, ne strah.

Odločilnega pomena, da ostane otrok sam doma, je njegova odgovornost. So otroci, ki so bolj odgovorni (zaradi vzgoje in tudi karakterno), in so otroci, na katere se težko zanesemo zaradi njihove živahnosti, impulzivnosti, nenehne akcije. Na prvem mestu je varnost. Tudi za kratek čas naše odsotnosti predvidimo, kaj se lahko zgodi. Zelo dobrodošlo je, če zna otrok telefonirati, da nas pokliče ali da mi pokličemo njega. Vendar ne pokvarimo prve izkušnje s tem, ko pozabimo napolniti baterije za telefon in tako zvoni v prazno. Sosedje so lahko v pomoč, če so seznanjeni z otrokovim podvigom »sam doma«. Otrok ima tako občutek varnosti, da ni sam, čeprav so vmes vrata, hodnik, vrt ali cesta. Za prvo odsotnost je bolje izbrati del dneva, ne noči. Mrak in tema nista ravno priljubljena pri otrocih, zato bo občutek podnevi drugačen kot zvečer. Ko pa izberemo večer, se lahko dogovorimo, da ima otrok prižganih toliko luči, kot želi. Ugašanje luči ni nekaj, na kar naj bi otrok mislil, ko je sam doma. S tem tudi namigujem, da ni potrebno pretiravati s pravili, ki nimajo velikega pomena za varnost. Obvezno preverimo, če otroka mika kuhanje. Včasih nas bi želeli presenetiti in se veselijo, da bodo nekaj skuhali povsem sami in bomo mi veseli. Pogovorimo se o teh željah. Naj jih izpolnijo takrat, ko dremamo na kavču, bo manj škode.