S trebuhom za kruhom

Krsto Gicić je v družbi sosedov, prijateljev in sorodnikov v Leškem dvoru praznoval osemdeset let.

Krsto v Sloveniji živi že od 1954 leta. Najprej je živel v Ljubljani, rodil pa se je v Srbiji, v kraju Mokranje pri Negotinu. Poročil se je mlad. Imel je komaj sedemnajst let. Dragica ravno tako. Bila sta iz istega kraja. Danes je Dragica že šest let pokojna, a spomin nanjo ostaja.

Ko je Krsto prišel od vojakov, sta mu starša žalos­tna razložila, da je življenje doma težko. Imeli so kmetijo, med drugim tudi vinograd, in spominja se, da je bila takrat odkupna cena za liter vina dvajset dinarjev, izkazalo pa se je, da bi v Sloveniji dobil za liter 120 dinarjev. In tako je odšel v Slovenijo in tam tudi ostal. Kmalu je za njim prišla tudi Dragica. Nekaj časa je šlo, prodaja vina ljubljanskim gostincem je cvetela, potem se je spremenila zakonodaja in zadeva se je ustavila. Gicićeva sta se morala odločiti, ali bosta ostala v Sloveniji ali se vrnila domov. Poiskala sta si delo. Soproga se je zaposlila v Šumiju, on pa kot natakar v bifejskem vagonu. Turizma je bilo veliko, vlaki so vozili dobro, pove Krsto. Minilo je pet, šest let, in ker naj bi se v Nemčiji živelo bolje, sta se Gicičeva odpravila s trebuhom za kruhom še v Nemčijo. Najprej v Frank­furt, kjer je on opravljal podobno delo, ona je bila sobarica v zasebnem hotelu; potem pa v bližino Münchna. Bavarci so malce drugače gledali na takratne zakone, velike pivovarne so dajale v najem svoja gostišča, lokale in gostilne, le odjemalec njihovega piva si moral ostati. Ponudbo sta sprejela. Dragica je kuhala, Krsto skrbel za strežbo. V Nemčiji sta ostala do osemdesetih let potem pa sta se spet vrnila v Slovenijo. V tem času sta zgradila v Ljubljani hišo, nekaj časa celo živela v njej, vendar nista dolgo mirovala. Začela sta z iskanjem nove gostilne, pa že takrat razmiš­ljala o hotelu, penzionu.

Pot je Krsta nekega dne zanesla na Bled, kjer se je srečal s starim prijateljem iz Nemčije Adijem Križaničem, ta pa mu je namignil, da v Lescah restavracija krajevne skupnosti potrebuje nekoga, da bo z njo dobro delal. In med devetimi prijavljenimi kandidati so ju s soprogo izbrali, bila sta pripravljena tudi nekaj vložiti vanjo in začelo se je obdobje Restavracije Center.

Vmes si je Krsto v Lescah že ugledal staro vilo, jo odkupil, preuredil, povečal, naredil iz nje restavracijo in penzion, ki ga danes vsi poznamo kot Leški dvor.

Že ko so zanj izbirali ime, je Krsto na sestanek povabil celo ulico, podobno je bilo sedaj, ko je praznoval osemdeset let. Prišli so sosedje, prijatelji, sorodniki. Zdravje mu zaenkrat ne dela težav, je pa že več kot deset let v pokoju in ker je navajen hitrega življenja in dogajanja okoli sebe, hudomušno prizna, da se včasih kar malce dolgočasi.

Leški dvor sedaj vodi Slobodan Radujavčanović, Krsto je tudi zelo ponosen na Ljubinko, pred kakšnimi tremi leti pa je spoznal še prijetno, kakšnih enajst let mlajšo Dušico Milenkovič, s katero sedaj uživata v starosti. Na sliki: v sredini, v družbi najbližjih, prijateljev in sosedov.