Jegulje na krožniku? (3)
Po obiranju mandarin nas je čakal še drugi najbolj težko pričakovani dogodek, prevoz s trupicami do Jozove turistične domačije na jezeru Kuti, kjer sta se zanimivim neretvanskim kulinarinčnim specialitetam pridružila še pesem in ples.
Vreme je zdržalo ravno do zaključka obiranja mandarin in Glasovi potniki so se s trupicami pripeljali do Izletišta Kuti kolikor toliko suhi. Bili pa smo tudi taki, ki nismo imeli te sreče. Nebo nad jezerom se je odprlo, zavel je močan veter in ko je večina že veselo uživala in rajala v zavetju Jozove domačije, smo se nekateri komaj podali na pot. Ker s trupico enostavno ni šlo, pač peš.
Trupica je tipično neretvansko plovilo, čoln, ki že od vsega začetka služi za prevoze tamkajšnjih prebivalcev. Jozo jo je opisal nekako takole: »Že od začetka so trupice služile za prevoz vsega – od proizvodov, do traktorjev, s katerimi so ljudje potem obdelovali zemljo. Vedeti morate, da so tu nekateri predeli popolnoma nedostopni in se tja lahko pride samo s trupico. In če se gre v eno smer s trupico, potem se gre tudi nazaj z njo. Včasih so bile trupice na vesla in nekoč je bilo tako, da so bile ženske tiste, ki so veslale, jih privezovale, vlekle na kopno, pristajale z njimi. Moški je sedel na krmi in vodil trupico.«
Baje naj bi izletnike na mizi pri Jozu pričakale tudi jegulje? Ja, pa ne žive. V brodetu, je smeje pripomnil Jozo ter dodal, da komur ni do ribe, bo pač jedel meso. Eni pač jeguljo takole pokusijo prvič. In nekateri verjetno tudi zadnjič. Večini je okus kar všeč. »Podobno je tudi z žabjimi kraki. Eni samo pomislijo nanje in jih ne bodo jedli, čeprav gre za okusno, lepo, belo meso.«
Po okusnem kosilu in plesno družabnem popoldnevu smo se Glasovi potniki prijetno utrujeni in razpoloženi spet vkrcali na trupice. Dež in veter sta popustila, vožnja po jezeru je minila hitro. Poslovili smo se od Joza in mu obljubili, da pridemo prihodnje leto spet.