Prelomno leto 1492

Kaj imajo skupnega Kolumbovo odkritje Amerike in prihod frančiškanov v Kamnik? Te povezave in dogodke izpred 520 let, ki so spremenili tok zgodovine, nam je predstavila dr. Andreja Eržen.

Dr. Andreja Eržen ima pri svojih štiridesetih letih za seboj že vrsto let raziskovanja zgodovine in jezikoslovja. Obe vedi je pred nekaj leti združila v doktoratu, ki ga je v francoskem jeziku na temo vpliv jezika na razvoj nacionalne zavesti in razvoj slovenščine skozi zgodovino napisala na univerzi v švicarski Lozani. V svoj strokovni krog raziskovanja zgodovine, jezikov (govori angleško, francosko, nemško, latinsko, špansko, italijansko, rusko, madžarsko in kitajsko), jezikovne zgodovine, starih slovnic in slovarjev vse skozi vključuje tudi Kamnik, kjer živi. Prav te sklope je pred nedavnim povezala v zanimivo predavanje z naslovom Prelomno leto 1492 – ko Kolumb pripluje v Ameriko in frančiškani pridejo v Kamnik, s katerim je navdušila poslušalce v dvorani kamniškega frančiškanskega samostana.

»Tega leta se je v Evropi zgodila cela vrsta dogodkov, ki so med seboj povezani na zelo zanimiv način. Dvanajstega oktobra 1492 je Krištof Kolumb pristal na obalah Amerike, istega leta je v Španiji potekala rekonkvista, tega leta je v Španiji izšla tudi prva slovnica v ljudskem jeziku, leta 1492 pa so v Kamnik prišli frančiškani. Leto predstavlja nekakšno prelomnico iz srednjega v novi vek, ki je prinesel velike spremembe v samem duhovnem življenju celotne Evrope in pojav humanizma ter renesanse, ki sta v ospredje znova postavila človeka. Začetek novoveške civilizacije je povezan tudi z reformo pisave in povsem novimi percepcijami sveta. Evropa je bila v tistem obdobju še evropocentrična, razumevanje sveta je namreč izhajalo iz razumevanja našega območja,« je uvodoma pojasnila dr. Andreja Eržen. A kako in predvsem zakaj so si tako pomembni dogodki takrat sledili in zakaj je imel Kolumb na potek zgodovinskih dogodkov v Evropi tako velik vpliv?

Krištof Kolumb, mlad sin genovskega trgovca, se je po poroki s Portugalko preselil na Portugalsko. Vseskozi ga je zanimala znanost in navdušen je proučeval takrat znane zemljevide, zato se je željan novih odkritij odločil zapluti v neznano in zavoljo lažjega trgovanja odkriti krajšo morsko pot do Indije. Ker portugalski kralj njegovim drznim idejam ni bil naklonjen, jih je predstavil španskemu kraljevemu paru, kraljici Izabeli in kralju Ferdinandu II., ki sta s svojo odločitvijo, da finančno podpreta Kolumba pri njegovih odkritjih (na kar je Kolumb čakal celih osem let), v evropski zgodovini odigrala zelo veliko vlogo. Kolumb se je s tremi ladjami in devetdesetčlansko posadko na pot prvič podal spomladi leta 1492, novembra istega leta je dosegel obalo Amerike in se na »konec sveta«, kakor so takrat dojemali njegova odkritja, nato vrnil še trikrat. Iz novega sveta je v Evropo prinesel nove poljščine in različno bogastvo, s tem pa tudi slavo španskemu kraljevemu paru.

Uspehi pri odkrivanju novega sveta so Špancem dali velik zalet tudi na domačem območju. Iberski polotok je bil v tistem času zadnje ozemlje v Evropi, ki so ga še naseljevali Mavri, obdobje njihovega pregona, ki je sicer trajalo kar osem stoletij, pa se je zaključilo prav leta 1492. Za t. i. rekonkvisto oziroma »ponovno osvojitev« Španije in celotne Evrope sta bila s svojo na novo pridobljeno samozavestjo in odločnostjo po Kolumbovih odkritjih zaslužna prav kraljica Izabela in kralj Ferdinand II. Postavila sta trde temelje za močno in združeno Španijo, za kar jima je papež podelil naziv »katoliška kraljica in kralj«.

Z uspehi Španije v tujini in doma je povezan tudi izid prve slovnice ljudskega jezika v Evropi; do takrat so bile slovnice namreč pisane v latinskem jeziku. Leta 1492 je španski humanist Antonio de Nebrija izdal slovnico kastilskega jezika, v uvodu knjige, ki jo je posvetil kraljici Izabeli, pa je zapisal trditev, da bo jezik vedno spremljal imperij in da bo spomin na kraljičina dela zaradi jezika prisoten tako doma kot na osvojenih območjih onstran oceana. De Nebrija je svojo slovnico tudi poučeval, a distribucije knjige ne bi bilo, če ne bi v tistem obdobju Johannes Gutenberg izumil tiska in omogočil širitev slovnic in s tem tudi jezikov. Brez tiska ne bi bilo niti širitve dognanj Martina Luthra, ki je leta 1517 izdal svojih 95 tez, ki so v dveh letih dosegle kar tristo tisoč tiskanih izvodov.

Jezik pomembno vlogo ponovno odigra v obdobju reformacije, ko prve knjige v svojem jeziku dobimo tudi Slovenci. »Jezik je pomemben element pri razumevanju in širitvi ne le vere, ampak vsega znanja. Geografska odkritja so ljudi motivirala, da so se začeli učiti jezikov, iznajdba tiska pa je omogočila širitev slovnic in drugih knjig, ki so nastajale v 15. in 16. stoletju. Jezik je osnova za razvoj vsake kulture, predvsem vsakega naroda, je rezultat njegovo enotnosti, kar zelo močno velja za slovenski narod. Temelj zgodovine našega jezika tako predstavljata tudi prevod Dalmatinove Biblije leta 1584 in slovar štirih jezikov Hieronima Megiserja. In prav ti dve knjigi iz časa protestantizma sta neposredno povezani s frančiškanskim samostanom v Kamniku,« je prelomnice evropske zgodovine z domačim okoljem povezala Erženova. Kot so knjige osnova vsake kulture, je tudi knjižnica osnova vsakega samostana in omenjeni dve knjigi sta bili osnova za vzpostavitev samostanske knjižnice v Kamniku, ki sodi med najbolj dragocene knjižnice pri nas.

Petnajsto stoletje – obdobje različnih pretresov in spoznanj, je v polni meri zajelo tudi takratni Kamnik. Mesto so ogrožali Turki, ki so leta 1471 že požgali samostan klaris v Mekinjah, in ker so meščani k sveti maši hodili v župnijsko cerkev na Šutni, ki pa je bila izven mestnega obzidja, so zaradi varnosti na cesarja naslovili prošnjo, če v Kamnik lahko pridejo frančiškani. Cesar je dovolil opravljanje božje službe v kapeli sv. Jakoba v središču mesta, kjer se do tedaj ni opravljalo nobeno bogoslužje, in v Kamnik so leta 1492 prišli frančiškani, ki so zgradili svoj samostan, ki stoji in deluje še danes.

»Stoletje odkritij, ki je pripeljalo do nove podobe sveta, je spremembe prineslo tudi v Kamnik, ki je bil s temi vplivi tesno povezan. Že Rimljani so dejali, da je zgodovina učiteljica življenja, in tudi v sedanjem času se moramo zavedati, da dogodki, ki jih mi ali naša okolica povzročamo, prinašajo tudi širše posledice. Zato je pomembno, da se zavedamo svoje širše družbene odgovornosti,« je svoje predavanje zaključila dr. Andreja Eržen.