Tudi Chicago je padel

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Lili Žura izkoriščam za Glasovo poročevalko s svetovno največjih, najbolj znanih in priznanih maratonov. Da bi nam poročala najbolj objektivno, se jih seveda tudi udeležuje.

Chicago - Pretekla je že in se nam tudi javila z newyorškega, pariškega in berlinskega maratona, tokrat pa je pretekla 42 kilometrov v Chicagu v Združenih državah Amerike. Ta maraton spada med najstarejše na svetu, saj je bil prvi organiziran že leta 1905.

Lili zbira maratone, kot se zbirajo značke, se šalijo prijatelji in kot sama pravi, se, če bo seveda zdravje dopuščalo, ne bo ustavila. Pravi, da ne dela zbirke, ker je potem človek obremenjen s tem, v čemer bi moral samo uživati. V mislih ima še bostonski in atenski maraton, ki spada med peterico najbolj znanih na svetu. Da. Tudi chicaški maraton je pretekla Gorenjka. Kako je bilo, nam je Lili vtise strnila v nekaj stavkih.

»Za maraton sem se odločila že maja. Maraton predstavlja enega izmed petih največjih maratonov, ki naj bi jih pretekli maratonci (Berlin, Boston, Chicago, London in NY). Chicago je zelo lepo mesto ob jezeru Michigan, ob njem so številne tekaške in kolesarske poti. Tudi s hčerjo Lano sva si privoščili kolesarjenje po teh poteh, ki te kar prevzamejo. Mesto ima v centru ogromno visokih stavb, med njimi je tudi nekoč najvišja stavba na svetu - Sears tower. Popeljejo te do 103. nadstropja, kjer se lahko fotografiraš na steklenem balkonu.

Že prevzem startnih številk je na vsakem maratonu čisto nekaj posebnega. Številke dvigneš na sejmu, ki poteka ob maratonu in tam si tudi lahko nakupiš športna oblačila, ki imajo vsa znak maratona. Vedno je v preddverju načrt proge in tudi navodila za start. Start maratona je bil zelo zgodaj zjutraj, in sicer že ob 7.30. Zunaj je bila še skoraj noč in nekaj stopinj pod ničlo ter rahlo vetrovno. Veter je za Chicago nekaj običajnega, saj je njegovo drugo ime Windy City, Vetrovno mesto. Še dobro, da sem sedaj že nekoliko izkušena maratonka in vem, kaj vse moraš imeti s seboj (oblačila, ki jih vržeš, dan prej pa sem si kupila tudi grelce za roke. Tokrat ni bilo težav z WC-ji kot v Parizu in jih je bilo zadosti. Prednost tega maratona je tudi, da sta start in cilj na istem mestu. Moj start je bil v prvem valu, in sicer v boksu takoj za tekmovalci (ne vem, s čim sem to pridobila - mogoče z ženskim časom na prejšnjih maratonih, kajti morala sem poslati certifikat s časom iz Berlina). Malo me je bilo strah, ker zaradi večjih obremenitev v službi nisem izpeljala treningov čisto po predpisih, pa še v letošnjem vročem poletju se res ni dalo trenirati dolgih tekov, zato sem jih veliko zamenjala s kolesom. Na startu so ob vhodu v bokse stali ogrevalni avtobusi, ki so bili polni. Nekateri so bili v kratkih hlačah in majicah brez rokavov ter so se pošteno tresli. V boks si moral vsaj štirideset minut prej.

Poleg mene je bil čisto prezebel Američan, odstopila sem mu grelce za roke, za kar mi je bil hvaležen. Tek je bil ravninski, začela sem ga počasneje kot običajno in izkazalo se je, da še prehitro. Ob poti te spodbuja množica in izkažejo se prebivalci posameznih četrti s programom. Zapomnila sem si nekoga, ki je nam v spodbudo imitiral Elvisa Presleyja. Ob vstopu v kitajsko četrt so nas pozdravili zmaji in nam dali energijo za nadaljnji tek. Postaje na poti vsakih 5 km so imele gatorade, vodo, zdravniško oskrbo in WC-je. Vmes imaš tudi postaje, ki jih pripravijo navijači - ponujajo pivo, brezplačen objem, poljub, bonbone ... Ker sem imela na majici svoje ime, so me klicali, navijali zame osebno in ničkolikokrat sem slišala »comone Lili, you can do it, ali Lili you are great …

Pri nekako 35 km sem imela kar hudo krizo, ki sem jo morala premagati z glavo oziroma trmo.

Na koncu sem ujela 'pacing team', ki je svoje tekače zelo spodbujal in so tudi meni dali manjkajočo energijo. Žal sem tri milje pred ciljem naredila napako in vzela pijačo ter jih izgubila, drugače bi bil moj čas še boljši. Po času sem bila tukaj najhitrejša, in sicer s časom 3.54.27, v svoji skupini sem bila 198., skupno pa 9830. Tekačev je bilo 50 tisoč.

Na cilju te čakajo ogrinjalo, hrana, pijača in seveda medalja ter začuda so točili pivo. Po koncu je bilo okrog mene veliko zadovoljnih obrazov kljub utrujenosti, iz oči sta jim sijala zadovoljstvo in ponos, da jim je uspelo. Moram reči, da vedno bolj ugotavljam, da so res vsi, ki pretečejo teh 42 km, s kakršnim koli časom, zmagovalci. Slovencev nisem srečala, po pregledu rezultatov pa jih je bilo 14.«