Zgodba o kozolcu, letnik 1813

Pr` Petrač na Jamniku obnavljajo kozolec, ki bo prihodnje leto star dvesto let. Zgodba o kozolcu je zanimiva, bil je nema priča številnih dogodkov, tudi požiga vasi, med katerim je mina prebila njegovo slamnato streho.

Sušenje trave s sušilnimi napravami in siliranje trave spreminja tudi podobo gorenjske (slovenske) pokrajine. Medtem ko kozolci z betonskimi stebri doživljajo različno (žalostno) usodo, je v zadnjem času vse več pripravljenosti za ohranitev čedalje bolj redkih starih, lesenih kozolcev, ki so neprecenljiva dediščina slovenskega podeželja. Eden takšnih kozolcev je tudi kozolec - toplar na Petračevi kmetiji na Jamniku. Čeprav ga je zob časa že načel, gospodar Stane Lotrič ni nikoli razmišljal, da bi ga podrl. Nasprotno: močno si je želel, da bi kozolec 200-letnico od postavitve dočakal obnovljen. In kjer je želja, cilj, je tudi pot. Stane jo je našel, uspel na razpisu Mestne občine Kranj pridobiti nekaj denarja in se ob koncu prejšnjega tedna lotil obnove, ki se je verjetno danes, v petek, že končala.

Kozolec ima zanimivo zgodbo. Korenine rodbine Lotrič na Jamniku segajo v leto 1622, kozolec sta leta 1813 v bližini doma postavila tedanja gospodarja Blaž in Helena, ki sta imela štirinajst otrok. Med drugo svetovno vojno, med požigom vasi Jamnik 27. februarja 1944, je ena od min priletela tudi na kozolec, preluknjala slamnato streho in padla na tla, kjer se je vnela slama. Stanetov oče Stanko, ki je zdaj pri dvainosemdesetih letih, je to opazil, skupaj s sosedom, že pokojnim Aleksandrom Katrašnikom, sta stekla h kozolcu in še pravočasno pogasila ogenj. Na medvojni dogodek še vedno spominja ožgani steber, na katerem je tudi komaj vidna letnica izdelave in postavitve - 1813. Kozolec, ki stoji na izpostavljeni legi dvesto metrov od domačije, je vseskozi kljuboval tudi močnemu vetru, karavanškemu fenu, ki je nekajkrat odkril streho. Čeprav so kmalu po vojni slamo na strehi zamenjali z opeko, z doma narejenim »špičakom«, so leta in desetletja vendarle naredila svoje. Zob časa je načel streho in ostrešje. »Okrepili smo »šperovce«, zamenjali late in opeko, pri tem so nam pomagali sorodniki, prijatelji, znanci, vsem sem hvaležen. Pri obnovi smo upoštevali smernice zavoda za varstvo kulturne dediščine,« je povedal gospodar Stane in se vprašal, ali so tudi njegovi predniki, ko so postavljali kozolec, morali imeti za to različna dovoljenja, soglasja in smernice.

»Spomini na kozolec so spomini na trdo kmečko delo. Kako smo se »matrali«, ko smo žito ali travo zlagali v zgornje »štante«?!« pripoveduje oče Stanko in doda, da so na Jamniku nekdaj, za razliko od današnjih časov, pridelovali vse vrste žit - pšenico, ječmen, rž, oves, ajdo, proso, tudi lan. Ko so podobno kot še na marsikateri kmetiji opustili pridelovanje žit in rejo govedi, se je spremenila tudi vloga kozolca. V njem nič več ne sušijo žita, travo le občasno, sušijo pa drva in deske; vozove (pod streho kozolca) so zamenjali sodobni kmetijski stroji. V bližini kozolca z letnico 1813 je še manjši kozolec, ki je med drugo svetovno vojno pogorel, a so ga potlej obnovili. Njegova posebnost je most.

Na Petračevi kmetiji obdelujejo šest hektarjev kmetijskih zemljišč in gospodarijo s štiriindvajsetimi hektarji gozda. Redijo sedem koz, Stane se v okviru dopolnilne dejavnosti ukvarja s posekom in spravilom lesa, za lastne potrebe pa na ekološki način pridelujejo zelenjavo in druge poljščine.