Misli iz črne kuhinje

V sredo smo v časopisni hiši Gorenjskega glasa odprli razstavo akademskega slikarja in grafika Črtomirja Freliha.

Tokrat se predstavljate s šopki, sicer z enim pogostih, a za vaš slikarski opus vendarle manj značilnih slikarskih motivov. Kaj vas je spodbudilo k črno-belemu ocvetličenju slikarskih platen?

»Razstavo sem naslovil Tihožitja iz črne kuhinje. Letos poleti sem se namreč udeležil mednarodne likovne kolonije na Sinjem Vrhu, kjer je bil moj ustvarjalni prostor v novi stari hiši. Gostitelj Hieronim Vidmar je namreč obnovil staro hišo in jo imenoval etnološka hiša. V mojem primeru je bila le-ta fascinacija vseh čutil, ne le vida, ampak tudi vonja stare črne kuhinje. Pri tem so se v meni zbudili spomini na staro hišo naše družine v Nomenju in predvsem na črno kuhinjo v njej. Ne da bi kaj posebej razmišljal, sem spontano naslikal dve tihožitji in ko sem jih gledal naslednje jutro, sem vedel, da gre za barvo črne kuhinje, vmesnega sveta rjave in beleža tiste stare hiše. Motiv cvetja in šopka sicer gojim že zadnjih nekaj let in poleti sem imel precej barvito razstavo tovrstnih motivov v galeriji Kresija v Ljubljani.

Razstava v avli Gorenjskega glasa je pravo nasprotje. Namreč, če je šopek že po svoji naravi prava eksplozija barv, ga lahko v barvnem smislu tudi nekoliko umirim in gledalcu ponudim nekakšen užitek z odlogom.«

Črno-bela nostalgija?

»Zanimivo, da sem se tudi sam bal, da bo vse skupaj izpadlo nekoliko nostalgično, a k sreči ni. Tihožitja so ohranila svojo živahnost in mislim, da s to barvno umiritvijo le nisem preveč razbarval narave cvetja.«

Tudi slogovno so vaši šopki daleč od nostalgičnega, poteze vašega čopiča vodijo v sodobno umetnost ...

»Na bohinjskem festivalu cvetja jih najbrž ne bi mogel razstaviti, ker bi me botaniki nagnali. Mojim rožam bi težko dajali latinska imena. Kako gre že tisto vprašanje, ali bi vrtnice dišale drugače, če bi imele drugo ime? Moj odgovor je da, pod drugim imenom bi dišale drugače.«

Figura še vedno ostaja vaš osrednji motiv, mar ne?

»Vsekakor. V razstavljanje šopkov me je sicer spodbudila prijateljica, kritičarka Judita Krivec Dragan. Dotlej sem jih slikal predvsem za svoj užitek, zagotovo pa ne iz komercialnih razlogov. Figuralika je sicer zelo angažirano delo, ki me včasih na eksistencialni ravni precej izčrpa. Zato so šopki nekakšen počitek od tega. Tihožitja namreč nimajo usodnih izjav, kot jih imajo figure. Pri figurah me ljudje vedno sprašujejo, kaj pomeni to in ono na sliki, in potem moram razlagati ozadja in morebitne zgodbe, tu pa rečem, da gre za rože, in je takoj vse jasno.«

Uporabljali ste tehniko akril na platnu, sicer pa radi tudi eksperimentirate?

»Če gre za eksperiment, potem se bolj nagibam h grafičnim koreninam, sicer pa je v mojih slikah bistveno več slikarskih elementov, ki dajo vedeti, da gre bolj za naslikano kot natisnjeno. Kar je ostalo od grafike, je predvsem rahla zahteva po ploskovitosti motiva. Mogoče se sliši nekoliko konservativno, ampak še vedno sem prepričan, da gre pri slikarstvu poleg motiva, zgodbe, ki motivira, predvsem za problem barve in oblike.«

Kaj menite o Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti, katerega del je tudi vaša tokratna razstava?

»Tovrstne likovne manifestacije so avtentična potreba umetnikov, ki ne delajo za skladišča, ampak zato, da bi se predstavili širši publiki. Radi bi pokazali tudi na to, da v svetu velja več različnih pogledov na umetnost.

V Sloveniji nam namreč niti v dobrih niti v slabih časih ni uspelo uveljaviti pluralnega pogleda na umetnost, tako kot je to značilno za velike in odprte družbe, kjer nemoteno sobiva več vzporednih pogledov. Mislim, da je uveljavljanje tega pluralnega pogleda izraz potrebe in hkrati tudi zdravja prostora. In ta festival, ki je povezan s primerno kvaliteto, je korak v to smer.«

Kaj je bilo letos oziroma bo v prihodnje ob vašem profesorskem delu na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani v središču pozornosti vašega likovnega ustvarjanja?

»Pripravljam risbe za mednarodno razstavo risbe v Wroclawu, prav tako na Poljskem v Plznu pa so prejšnji teden odprli 8. mednarodni bienale risbe, na katerem sem v močni konkurenci dobil nagrado. Med 1600 poslanimi deli iz 36 držav jih je bilo namreč razstavljenih okrog 150. Pravkar sem zaključil grafično mapo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, kjer sem kandidiral na natečaju in je bila izbrana tudi serija petih mojih motivov. Poleti sem razstavljal v Kresiji, istočasno je bila na ogled razstava moje figuralike v galeriji Vorspann/Vprega v Železni Kapli, danes sem tu, v Kranju …«