Neznosno stanje duha?

V nedeljo zvečer bi se moral človek lepo pomiriti, mirno zaspati in se nato spočit zbuditi v nov teden. Tudi zadnjo nedeljo bi lahko bilo tako, a kaj, ko človek ne more iz svoje kože in mora pred spanjem še malo pogledati v daljavo (televizijo), iz nje pa se vsuje cela jata vznemirljivih sporočil … Eno od mnogih je bilo poročilo z obletne spominske slovesnosti v Teharjah. Bila bi taka kot ponavadi, če je ne bi močno poživil Boštjan Zadnikar, ki je govoril v imenu Nove slovenske zaveze. Najbolj ga je zmotilo dejstvo, da mora v tej družbi sobivati z ljudmi, ki tega sveta ne dojemajo tako kot on, ti drugi pa so tisti kot zmeraj – (post)komunisti.

»Ker smo Slovenci obsojeni na sobivanje s temi ljudmi, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu, je naša prihodnost popolnoma negotova. Kot vse kaže, Slovenci zaradi te preklete revolucije nikoli več ne bomo normalen in enoten narod. Letos sem se sprehajal po nemških mestih, kot so Nürnberg, München, Stuttgart, Tübingen. Nikjer, prav nikjer nisem naletel na doprsne kipe Hitlerja, Goebbelsa ali Himmlerja. Celoten nemški narod je enoten v obsodbi nacizma. Pri nas pa nas boljševiki že 70 let prepričujejo, da ponoči sije sonce in da je tri plus tri enako sedem in pol. Mislim, da tako sprti, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli. Stanje duha v slovenski družbi je postalo neznosno. Tako enostavno ne gre več naprej oz. tako kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno-moralno 'arbitražo' od zunaj in posledično streznitev, katarzo. Nemški kancler Willy Brandt je leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znak velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Le kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem Rogu? Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli. Tako nam Bog pomagaj …«

Navajam le sklepni odstavek, sicer pa je ves govor v tem duhu. Z njim je mogoče polemizirati, a ne bi bilo zato nič drugače. Tako pač vidi(jo) te reči. Zmotilo pa me je klicanje »duhovno-moralno 'arbitraže' od zunaj«? Tako možnost odklanjam že načelno, hkrati pa si ne znam predstavljati, kako naj bi ta »arbitraža« potekala, kdo bi jo izvajal? Čisto mogoče je, da zaradi naših finančnih grehov kmalu dobimo kako komisarsko pošiljko, inšpekcijo ali »arbitražo« iz Bruslja ali Frankfurta (ECB). V evropovezave smo vstopili prostovoljno in z visokim referendumskim soglasjem in zdaj se moramo podrejati pravilom igre, ki v tej povezavi veljajo. Da bi nekdo celo državo spremenil v nekakšen duhovno-moralni misijon in nas prišel kolektivno spovedat, si pa res ne morem predstavljati. Tile gospodje iz domobransko-katoliške naveze pozabljajo, da je padanje na kolena, kesanje in spoštovanje vzajemna zadeva, da sta v vojni grešili obe strani, ne le rdeča, tudi črno-bela. Pravkar je izšel slovenski prevod monumentalne in doslej najboljše študije o Hitlerju, napisal jo je britanski zgodovinar Ian Kershaw. Tudi iz nje se vidi, da je temeljno zlo prišlo od te zločeste osebe in iz Nemčije, šele nacistična okupacija je omogočila komunistično revolucijo …

Ne morem si predstavljati, kako se je počutil govornik iz Teharij, ko je prišel domov in če je zvečer gledal televizijo. Na sporedu je bila prva epizoda iz nadaljevanke o Titu, za njo pa še intervju z znotrajkatoliškim oporečnikom Petrom Kovačičem Peršinom … No, kljub vsemu se mi zdi, da je raznoliko stanje duha v tej državi čisto znosno. Dejansko neznosne pa postajajo gospodarske, finančne, socialne in politične razmere.