Namesto zlitin meša koktajle in prebira knjige o viskijih

Eni zbirajo plošče, drugi svinčnike, tretje navdušujejo starine, Marka pa sta pred leti dve starejši Škotinji navdušili nad viskijem, kasneje pa ga je chef Igor Jagodic navdušil še nad hrano in njenimi kombinacijami.

O viskiju kot pijači nikoli nisem veliko razmišljala. Saj veste: viski kot viski, pač. Verjetno greš v trgovino, pogledaš po polici, izbereš glede na ceno. Če ti po okusu ne ustreza, se naslednjič odločiš za drugega. Potem pa sem nekega popoldneva sedela na terasi Vile Bled in po njej je natakar z glasnim 'dober dan, kako ste' in širokim nasmehom, v belih rokavicah pred seboj elegantno potiskal zanimiv okrogel servirni voziček. Nekaj podobnega sem že videla v Avstriji, le da so bile na tem različne steklenice viskija.

Tako sem spoznala Marka oziroma Mareta, kot ga kličejo prijatelji, ki je danes vodja strežbe v hotelu Krim na Bledu.

Od takrat gledam na viski drugače.

Marko Koren je v gostinstvu že več kot dvajset let in je ljubezen do viskijev odkril po naključju.

»Na Bledu sem srečal dve gostji, Škotinji, ki sta naročili viski in bili strašno užaljeni, ko sem ju vprašal, kaj pomeni 'single malt' ...« Ljubiteljsko je začel s prebiranjem literature, ki pa je je v slovenščini malo, večina je v angleščini. In ko je Škotsko obdelal po dolgem in počez, je ugotovil, da je komaj začel …

Po izobrazbi je Marko sicer metalurg. »Kar je ravno tako povezano z mešanjem,« se je pošalil in dodal, da je na začetku sicer razmišljal o zaposlitvi v železarni na Jesenicah, a po vojski za tisto, za kar je bil šolan, niso potrebovali kadra, pa se je odločil, da bo pomagal prijatelju, ki je odprl gostilno. Za kakšna dva meseca, si je mislil, pa je v gostinstvu še danes. Takrat je imel dvajset let.

Trenutno je strast do viskijev malce popustila, a ga je zato začela privlačiti hrana. K temu je zagotovo pripomogel tudi znani gorenjski chef Igor Jagodic. Mimogrede sem še izvedela, da ga fascinira zgodovina. Z veseljem bi mi razložil še kaj o Vili Bled, znameniti freski Slavka Pengova, pa o Titu, a je mene bolj zanimal viski. »Ravno viski je bila Titova najljubša pijača. Petindvajset let star chivas,« in še dodal, da je značilnost pivcev viskija zvestoba določeni blagovni znamki. »Mešani viskiji pa so danes najbolj prodajani viskiji, najbolj prodajane blagovne znamke.«

O domovini viskija obstaja večna polemika: so njegovi očetje Irci ali Škoti? Nekako naj bi se vse skupaj začelo na Irskem, potem pa so različni dogodki v zgodovini povzročili, da se je viski znašel na Škotskem. Škotska pa ima geografsko lego za odličen viski. Pravzaprav je pri njih viski že del narodne identitete: »Vsa imena destilarn, na primer, ki proizvajajo malt viskije, imajo gelska, zelo neangleška imena. Kot zanimivost: Angleži so želeli pokoriti Škote na ta način, da so prepovedali pridelavo viskija in gelski jezik, kar kaže na to, koliko je viski za ta narod pomemben.«

Viskije delimo po deželah in celinah in tako ima vsaka dežela, kjer viski pridelujejo, regije, ki se lahko delijo še naprej in od tu potem izhajajo viskiji. »Glede tega je najbolj raznolika in razdelana ravno Škotska. Nekako poznamo tri tipe viskijev: iz višavja, otoški viski, ki je zelo karakteren, močen, z okusom po šoti, jodu, in iz nižin, ki pa je bolj nežen, največkrat single malt. Single malt pomeni, da viski prihaja iz ene destilarne in je del enega procesa. Po slovensko bi ga poimenovali enosladnik.«

Poleg škotskih poznamo že omenjene irske, pa kanadske, ameriške viskije - burbon, recimo, ki je tip ameriškega viskija, slajši, zelo primeren za mešanice, iz njega se delajo najboljši koktajli; Japonska pa se navezuje na tradicijo, znanje je uvozila s Škotskega in delajo podobne, če ne kar enake viskije.

»Včasih so ljudje pili poceni in veliko, prodaja žganih pijač pa je recimo v zadnjih dvajsetih letih upadla. Ljudje so postali bolj ozaveščeni in podobno kot pri hrani se je prijelo pravilo: pij malo, pij dobro. Recimo, je bil čas, ko nihče ni vedel za single malt viski, danes pa ta že spada, bi lahko rekli, kar med izbran produkt. Nekateri viskiji dosegajo tudi trikratnike cen navadnega viskija. So starani, omejeni na letnik …«

Če sem Mareta prav razumela, potem imajo na Koroškem v Avstriji enega boljših staranih viskijev, mene pa je podatek spomnil na to, da sem pred kratkim naletela tudi na slovenski, pravzaprav gorenjski viski.

»Nekdanja Jugoslavija je bila pravi unikat, kar se tiče proizvodnje žganih pijač. Rum se je proizvajal edino na Karibih in v Jugoslaviji,« je začinil svojo pripoved, se široko zasmejal in resno nadaljeval: »Največkrat destilarne na nekih ljubiteljskih temeljih zrasejo zato, ker ljudje želijo spoznati proces, ki pa ni enostaven. Zahteva veliko dela, natančnost, ogromno potrpljenja.«

Slovenci mogoče zadnjih pet, šest let več sprašujejo o viskiju, jih mogoče zanima kaj več o njem. Mare pa je pri gostih opazil, da bo Američan obvezno naročil 'skoč', kar verjetno izhaja še iz časa prohibicije, ko so najboljše viskije tihotapili in so ti dosegali astronomske cene, tako da je danes tako naročilo sinonim za prestiž. »Nekako tako, kot bi naročil med vini šampanjec.« Tudi načini strežbe viskija so različni. Največkrat Američani pijejo single malt z veliko ledu, medtem ko je to za Škote greh - oni ga pijejo z vodo, kjer je manj viskija kot vode. Voda naj bi viski, uporabljajo izraz, 'odklenila'. »Škoti, ko pijejo viski bolj za zabavo, recimo, zraven jedo sveže, soljene ostrige.«

Viski, če je originalno zaprt, pri primerni, stalni temperaturi v temnem prostoru, lahko zdrži zelo dolgo. Odprtega je treba porabiti v enem letu. Včasih se zgodi, da se na kakšnem praznovanju na mizi znajde steklenica, katere lastnik zagreto razlaga, da je že najmanj petnajst let, odkar jo je dobil v dar. Vendar to ne pomeni, da je sedaj viski star petnajst let in več, ker se viski lahko stara le v hrastovih sodih.

Whisky ali whiskey? »Irci imajo whiskey, Škoti whisky, Slovenci viski. Druge države pa odvisno, od koga so dobile znanje.«

Pa čokolada? »Viski in prava čokolada sta stara prijatelja,« kar razloži temno čokolado na drugi polici Maretovega 'čarobnega' vozička.

Tako sem ugotovila, da je viski lahko cela znanost, posebna žgana pijača s posebno zgodbo, kar potrjuje tudi ugotovitev, da je včasih za 25 let staran viski potrebno skoraj trideset let dela.