Po osmih dneh je pivo gotovo

V Prešernovi hiši je na ogled razstava o znani kranjski rodbini Mayr. Podjetniki, pivovarji, gostinci in pomembni oblikovalci družabnega življenja v Kranju.

»Zelo rad bi Ti, ljuba teta, dal za Novo leto in vse praznike rože - ker ti pa jih ne morem poslati, Ti prilagam v pismu semena in upam, da bodo zrastla, tako, da Ti na ta način lahko čestitam s šopkom cvetlic. Upam, da se bodo semena srečno pretihotapila čez mejo in da bodo zrastla na Tvojem vrtu!

Še enkrat najlepše Ti hvala za vse Tebi = stricu! Vajin ljubeči in hvaležni Boštjan.«

Zapisane vrstice niso zgolj vljudnostna zahvala nekega Boštjana njegovi teti, ampak so zaključne besede dolgega pisma, ki ga je 17. januarja 1958 iz Pariza svoji teti Jelci in stricu Francu Holchakerju napisal režiser Boštjan Hladnik (1929-2006), legenda slovenskega in jugoslovanskega filma, ki je iz Pariza v domovino prinesel »novovalovske manire« in posnel nekaj kultnih slovenskih filmov. Boštjan Hladnik prav tako ni bil le rojen Kranjčan, bil je tudi potomec ene najbolj znanih kranjskih meščanskih rodbin Mayr. Nenazadnje je posredno tudi zaslužen, da je v tem mesecu v galeriji Prešernove hiše na ogled prvovrstna razstava z naslovom Kranjska rodbina Mayr v luči arhivskih dokumentov in muzejskih predmetov.

Velik del razstavljenega gradiva, med drugim tudi nekaj njegovih pisem, je namreč del družinske zapuščine po Gabrieli (Jelci) Holchaker, eni od hčera pivovarja in gostilničarja Mavrila Mayrja, ki sta jo po njeni smrti leta 1987 prevzela njena nečaka Damjan in Boštjan. »Gospod Hladnik nam je odprl nekdanjo hišo Holchakerjevih na Gregorčičevi ulici in samo rekel, poglejte, če bo kaj zanimivega za vas,« se daljnega septembrskega dne leta 1989, ko se je Boštjan Hladnik odločil zapuščino zakoncev Holchaker podariti arhivu in muzeju, spominja Marija Kos iz kranjske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ob Moniki Rogelj iz Gorenjskega muzeja soavtorica tokratne razstave. Kot je povedala Kosova, se je nabralo kar za 23 arhivskih škatel različnega dokumentarnega gradiva, prav tako pa je več dragocenih predmetov, pohištva, oblek in podobnih eksponatov muzej pridobil bodisi z odkupom bodisi so bili podarjeni.

Mayrji, znani kranjski pivovarji in gostilničarji

Gorenjski muzej in kranjska enota ZAL pri tokratni razstavi ne sodelujeta prvič, lani smo lahko v Prešernovi hiši spoznavali načrte kranjskih vil in večjih stavb, tokrat pa nas zgodba družine Mayr zapelje v čas kranjskega meščanstva v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Družina Mayr je bila namreč skozi več generacij in z različnimi dejavnostmi njenih številnih članov pomemben del gospodarskega in družabnega življenja Kranja.

Mayrji so se v Kranj po ustnem izročilu priselili sredi 17. stoletja z Bavarskega, prvič pa je to ime v pisnih virih omenjeno leta 1725. Več generacij so bili pivovarji in gostilničarji, zasledimo jih tudi v povezavi z mestno upravo. Anton Mayr se je leta 1802 poročil s Kranjčanko Frančiško Jalen, imela pa sta kar 20 otrok. Med drugim je kupil hišo in odprl gostilno Mayr prav tam, kjer je še danes gostilna Stari Mayr. Pivovarno in gostilno je prevzel sin Peter in leta 1855 kupil hišo ob cerkvi, kjer je bila prav tako gostilna in so jo po lastniku začeli imenovati Pri Petrčku. V stavbi je od 1863 naprej delovala tudi Narodna čitalnica, kjer so se na kulturnih in družabnih prireditvah zbirali kranjski meščani. Peter je v zakonu s Frančiško Šumi imel 16 otrok in sinova Mavril in Peter sta nadaljevala družinsko tradicijo pivovarstva in gostilničarstva, uveljavila pa sta se tudi v občinski upravi. Od nekdanjih kranjskih pivovarn je Mayrjeva obstala najdlje do leta 1916, potem pa jo je prehitela tuja konkurenca.

V 20. stoletju sta dominantni dve veji družine Mayr, Petrova, z gostilnama v Petrčkovi hiši in Pri Jahaču, in njegovega brata pivovarja Mavrila, ki je vodil tudi gostilno Mayr. Ta je z Ano Ilk imel dva sinova: Rica in Hinka, ter tri hčere: Ano, Irmo in Gabrielo (Jelco). Prav slednja, poročila se je z zobozdravnikom Francem Holchakerjem, je na neki način tudi osrednja osebnost razstave. Njena sestra Irma se je poročila s Stankom Hladnikom, njuna sinova pa sta Damjan in Boštjan Hladnik.

Najboljša teta Jelca

»Nekatera očetova pisma teti Jelci zdaj prebiram prvič,« je ob vitrini z razstavljenimi pismi Boštjana Hladnika svoji teti povedal njegov sin Primož Hladnik: »Jelca Holchaker je bila očetova najljubša teta. Vedno, kadar je k njej prišel na obisk, je dobil kakšno darilce. Ko sem bil še majhen, smo vsako soboto hodili k njej na obisk v Kranj in spomnim se, da sem jo tudi jaz klical teta. Bila je energična ženska, vedno dobre volje, zelo pozitivna oseba. Po vojni so ji z možem nacionalizirali kar nekaj premoženja. To je bilo težko obdobje zanjo, a nikomur ni nič zamerila. Dočakala je visoko starost 96 let.« Primož je sicer glasbenik, skladatelj in deluje kot avtor glasbe za gledališke predstave, piše za film in je tvorni član dueta Silence. Tudi njegova babica Irma je bila znana profesorica klavirja in je učila na ljubljanski akademiji.

V arhivu hranijo več kot dvesto pisem in razglednic, od tega jih je na razstavi na ogled desetina. »Pisma so prava dragocenost. So zelo redka, saj jih lastniki nič kaj radi ne dajo iz rok, ker so v njih zapisane tudi zelo osebne stvari, povezane z družino. Na srečo je bil Hladnik tako kot njegova teta velik svetovljan in je zaupal v instituciji, kot sta arhiv in muzej,« razmišlja Marija Kos.

Poleg pisem, razglednic in fotografij so na ogled še številni zanimivi dokumenti, povezani z družinama Mayr in Holchaker, od šolskih in učnih spričeval, poslovnih listin o podjetju, potnih listov do dokumentov dnevne uporabe, kot je zvezek kuharskih receptov ali pa recimo dnevnik voženj iz leta 1935. Gospa Jelca je bila namreč navdušena šoferka. Iz slednjega lahko razberemo, katere znane Kranjčane je med drugim vozila.

Zanimivi eksponati so tudi originalno pohištvo in ženska meščanska obleka iz 19. stoletja, prav tako pa torbica, dolge rokavice in robček, del večerne toalete Jelce Holchaker iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Za današnji čas prava posebnost je plesni red s seznami plesov in izbranih plesalcev iz leta 1909 in 1913. Ta se je prijavil za valček, oni za polko, tretji za četvorko … »Obleka je prava dragocenost, s fotografijami in različnimi dokumenti veliko pove o življenju v mestu pred sto leti. Škoda, ker v galeriji ni prostora tudi za originalno gostilniško omaro iz Mayrjeve gostilne,« je povedala Monika Rogelj, prepričana, da so prav predmeti in različni dokumenti najboljši pripovedovalci zgodb. Razstava bo na ogled še prvi teden v oktobru, marca pa se seli v Liznjekovo domačijo v Kranjsko Goro.