Gangsterji in banksterji

Bili so časi, ko so bili bankam najbolj nevarni gangsterji, člani tolp (»gangs«), ki so jih ropali. V zadnjih letih pa so v Ameriki, domovini gangsterjev, ugotovili, da banke najbolj ogrožajo »banksterji«. To besedo so skovali iz »banker« in »gangster« in z njo poimenovali posameznike, ki v svoji osebi združujejo bankirja in gangsterja. Gre za oznako tistih bankirjev, ki so, denimo, odobravali slabe kredite in tako ogrozili lastne banke. Seveda ni treba posebej dodajati, da banksterjev nimajo le v Ameriki, dogajanje zadnjih let in nedavno »strogo zaupno« poročilo Banke Slovenije je razkrilo, da jih imamo tudi v naših bankah, kot prototipa pa se omenjata Marjan Kramar in Matjaž Kovačič, nekdanja predsednika uprav NLB in NKBM. Največja sta seveda predvsem zato, ker sta vodila največji banki v državi, ki sta hkrati v večinski državni lasti. Svojih nečednih poslov torej ne bi mogla opraviti, če jima ne bi botrovali politiki oziroma tisti, ki jih jima je politika postavila za nadzornike.

Priznam, da nisem najbolj poklican pisati o teh rečeh. Tudi nedavno začetega lova na čarovnice v bankah se ne mislim udeleževati. V svojem življenju sem imel priložnost spoznati kar nekaj uglednih in spoštovanja vrednih bančnikov. S ponosom omenim Nika Kavčiča in Janka Smoleta, ki sta, žal, že odšla v večna bančna lovišča. Pa Zlatka Kavčiča, dolgoletnega prvaka gorenjskega bančništva, ki se je od aktivne bančne službe že poslovil, a dogajanje gotovo z zanimanjem spremlja. Za svoj ceh se je pred dnevi na televiziji odločno postavil dr. Marko Kranjec, prvi bančnik v državi. Izpostavil je dejstvo, da kredita ni nujno vedno visoko zavarovati. Nekatere družbe in njihovi prvaki so v nekih drugih časih in razmerah uživali tako visoko zaupanje, da se jim je lahko posodilo tudi »na lepe oči«. Med slabimi krediti NLB so najvišje terjatve do Zidarjeve družbe SCT in do cerkvenega Zvona 1 Holdinga. Največji zidar v državi je še pred leti, ko je gradil slovenski avtocestni križ, užival vse zaupanje. In kdo ne bi pred njenim zlomom zaupal družbi, za katero je stala Cerkev v vsej svoji solidnosti? Pa »našemu« Binetu Kordežu, šefu največje gorenjske in enega največjih slovenskih podjetij, možu, ki je bil pred leti tudi član Sveta Banke Slovenije?

Razlika je tudi v tem, ali je neka banka v zasebni ali v državni oziroma javni lasti. Če propade zasebna banka, to prizadene predvsem njene lastnike in stranke. Če se zlomita največji banki v državi, ki sta hkrati v večinski lasti te iste države, je to nekaj drugega, ker prizadene vse davkoplačevalce. Se zavedate, da bomo rizične kredite, ki sta jih ti banki odobrili raznim tajkunom, posvetnim in posvečenim, plačali vsi, ki v tej državi plačujemo davke?! Kot da bi bili mi vsi sokrivi za grehe, ki so se spočeli v navezah tajkunov, banksterjev in politikov! Ja tako je pač; dolgov, ki so jih naredili, sami ne morejo plačati, ker so finančno, politično in moralno bankrotirali. Zdaj gre bolj za vprašanje, ali se bo v državi naredilo kaj takega, kar bo preprečilo možnost bodočih tajkunskih in banksterskih zgodb? V pričakovanju odgovorov so naše oči uprte predvsem v tretjo vejo oblasti, v pravosodje in v organe pregona, ki morajo krivce privesti pred sodišča. Gorenjci ne moremo biti ravno veseli ob dejstvu, da je od največjih slovenskih tajkunskih zgodb ravno »naša« prva dobila sodni epilog. Tožilec Jože Kozina, ki je sodišču »zatožil« Kordeža in vodi tudi postopka zoper Bavčarja in Šrota, pa s svojim delom podpira upanje, da je ta država še pravna.