Prijaznost še živi

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Časi so taki, da se človeku v enem dnevu zgodi več slabih kot pa dobrih stvari. V enem tednu se jih nabere toliko, da gredo čez rob vsake potrpežljivosti že ob koncu meseca, če ne prej. Ne bi vmešaval celega leta, ker se mi spomin nekako briše hitreje, kot pa letijo plutovinasti zamaški silvestrskih penin. Ampak, slabi dnevi so za to, da se spomnimo tistih dobrih, mar ne?

Da bi se spominjali dobrih, pa jih je treba najprej doživeti. Barikade, ki mejijo dobro in slabo, so vse višje in vse bolj varovane. Nisem še raziskal, kdo vse so tisti, ki me tiščijo dlje od dobre volje, zato pa točno vem, kdo mi voljo povrne. Kdo mi vrne nasmeh na obraz, se že prebere malce kičasto, ampak vseeno prija … Kdo mi da voljo, da se spoprimem s postavljalci barikad, da ne udarim jutranje ure po ..., dokler z mano pije jutranjo kavo … Včasih, še ne dolgo tega, mi je pomagala tableta kolesarjenja, ravno tolikšna doza pihanja vetra skozi lase, da mi je iz misli odpihnila tisto nameščeno od postavljalcev barikad. Včasih, še ne dolgo tega, mi je pomagala doza teka po najbližjih poteh, ko mi je samota edina prijateljevala in sem lahko slišal samo lastno dihanje. In da bi razvil belo zastavo ter se predal pred prvo barikado, se mi zgodi tedenski abonma jeseniške bolnišnice. Bolnišnice so zbirališče mrkih obrazov z žalostnimi očmi in bledo kožo. Bolnišnice so kraj, v katerem se nam vrne spomin na dobre dni, na tistih nekaj veselih trenutkov, ki nam jih še ni uspelo pozabiti. In ko človek mojega kova že prepričan parkira pred tako ustanovo, vidi v njej eno ogromno barikado, ki jo čuvajo tisti, najneprijaznejši obrazi, ki so tam zato, ker smo mi zboleli in zaradi ničesar drugega. Oborožen z nevidnim ščitom stopam med vonji tablet, operacij, smrti in pire krompirja. Čakam, da me bodo napadli, da jih napadem nazaj ali se vsaj skušam nekako ubraniti. Potem pa … Potem pa doživim, kar sem mislil, da v bolnišnici ni mogoče doživeti. Z vseh strani so me v modro in belo oblečene sestre, zdravnice, doktorji in strežnice in celo snažilke lepo pozdravljali in spraševali, kaj rabim, kaj iščem in kam sem namenjen. Ne morem verjeti lastnim očem in ušesom. Okoli mene ena ogromna prijaznost vseh, ki jim je delovno mesto dano v jeseniški bolnišnici. Sem jaz sploh v Sloveniji? Sem sploh na tem svetu? Za vsak primer vprašam tiste, ki ležijo v mukah na bolniških posteljah, ali je kdo opazil »teto« prijaznost med osebjem, in vsi vprašani mi odgovorijo enako: res da smo v bolnišnici in imamo vsakdo svojo težavo, ampak če bi ne bilo tako prijaznih ljudi, kot je tole osebje, bi bile te naše muke še stokrat hujše. Naredim test prijaznosti na sestri, ki je z dvema rokama opravljala delo desetih rok, upajoč, da me bo poslala nekam, kjer sem že bil čisto na začetku življenja, ker jo motim ravno, ko ima dela, ki bi ga pet ljudi težko opravilo, kaj šele ona sama. In ta mi reče nekaj o lepem dnevu, prijaznih in strpnih pacientkah in da se mi bo posvetila takoj, ko onemogli bolnici da kosilo … Še lepo se mi nasmehne in me vpraša, zakaj sem mrk na tako lep dan!