V zakonu že petinšestdeset let

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 30. avgust 2012 / 06:00

Častitljivo obletnico svojega zakona sta Otilijo in Marija Pičulin iz Kranja praznovala v Preddvoru.

Otilijo Pičulin se je rodil 1923. leta v Bukovici pri Gorici v takratni Italiji. Njegov oče Alojz je pet let kasneje emigriral iz Italije in se nastanil v Vodicah nad Ljubljano. Štiri leta mlajša Marija, rojena Pogačnik, pa je bila rojena v Stari vasi pri Krškem.

Marija in Otilijo sta se poročila v Kranju, na lepo, poletno soboto 16. avgusta 1947. Marija je bila takrat stara 20, Otilijo pa 24 let. Spoznala sta se leto dni prej. Marija je namreč v Kranj prišla iz Krškega kot devetnajstletno dekle k svoji teti, svojega bodočega moža pa je srečala v Kinu Stražišče. Otilijo, ki ga večina kliče Oto, je takrat že živel v Stražišču. Iskrica, ki se je prižgala, je pripeljala do poroke, zakonca pa letos praznujeta že petinšestdeset let skupnega življenja. Častitljivo obletnico slavita skupaj z sinovoma Borutom in Miranom, snahama Mijo in Nado, vnuki Sergejem, Nives in Urošem ter pravnuki Manco, Erikom, Sando in Niki. Skupno z očetom Alojzom je to v Kranju že peti rod Pičulinovih.

Marijo vsi poznajo kot veselo, prijazno gospo, ki ji leta in dolga zakonska zveza ne moreta do živega. Upokojitev je dočakala v Iskri. Otilijo je preživel več režimov – od Mussolinijevega v Italiji, kraljevino Jugoslavijo, vojni čas, povojno Jugoslavijo, doživel samostojno Slovenijo. Delal je kot strojnik v očetovi opekarni do mobilizacije. Z bratom sta bila leta 1943 prisilno mobilizirana v nemško vojsko. Iz nemške vojske je ob prvi priložnosti pobegnil in se nato v začetku marca 1944 priključil partizanom. Po vojni je spet delal pri očetu v opekarni vse do nacionalizacije. Delo je nadaljeval v Iskri, kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Po vrnitvi v Iskro je postal vodja oddelka za družbene dejavnosti, kjer je skrbel za zdravstveno varstvo, varstvo pri delu in drugo. Pozneje je prevzel vodenje Restavracije Iskra, ki je bila dejansko največji gostinski obrat na Gorenjskem.

Zakonca Pičulin sta morala v življenju premagati kar nekaj težav – od udarniških ur za pridobitev prvega stanovanja do gradnje lastnega stanovanja, obnove hiše. Prva leta, ko je bilo še vse na karte, so bila težka, vedno se je nekam mudilo, delalo se je vse dneve v tednu, ni bilo vrtcev, kratek porodniški dopust in podobno.

Danes diamantna zakonca uživata zaslužen pokoj. Oto pravi, da je sicer upokojen že dolgo, vendar še vedno kaj dela, postori.

Pičulinova imata veliko prijateljev in znancev. V zakonu sta že preživela petinšestdeset let, in glede na njuno počutje in videz upajo, da bosta tako nadaljevala.