Klenost športnika

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: GG Plus / / 06:00

V časih, v kakršnih živimo, je kot po nekem nepisanem pravilu potrebno vedno ali pa vsaj na vsake toliko časa malce oziroma kar precej jamrati. Velikokrat povsem brez potrebe, a se je to kar nekako vsidralo v vsakdanje pogovore. Kako pa je s športniki? Velikokrat se preveč komplicira. Sam sem tekač na dolge proge, bolje rečeno maratonec in kar precej rekreativnih tekačev se name obrne za različne nasvete, tako o sistemu treninga, opremi, prehrani in še čem. Vsem svetujem na povsem preprost način, predpostavljam pa vedno voljo do treninga in sledenje lastnim občutkom. In tukaj se zaplete. Najprej je potrebno imeti vrhunsko opremo, čeprav je tek sila preprosta zadeva, potem se »zatakne« pri prehrani, kaj lahko ješ in česa ne, pa seveda pri času, ki ga imaš na razpolago za trening, in seveda pri vremenu.

Sam tečem v vseh vremenskih pogojih, tudi nalivih in potem me sprašujejo, kaj ti je pa tega treba. Ponavadi imam v slabem vremenu največ časa za trening, saj takrat določene zadeve odpadejo. Tudi nočni treningi po službi po razsvetljenih ulicah v Kranju in okolici. V poletni vročini in zimskih nočeh s temperaturami krepko pod lediščem, kjer se je potrebno preobleči na prostem na snegu. Veliko športnikov pa pač išče idealne pogoje, da bo telo povsem spočito, s pravilnim energijskim vnosom prehrane in številnimi drugimi dejavniki. Velikokrat je pač potrebno utrujenost in bolečine prezreti, to je nekaj samoumevnega, če hočeš kaj več doseči. Da smo si na jasnem, ob redni službi, ki je nuja, in vseh drugih obveznostih. Pri rekreativcu zaradi športa ostale zadeve ne smejo trpeti. Nikoli nam ni bilo problem na primer se po delavnikih v soboto zjutraj vsesti v avto, prevoziti 600 km proti Pisi ob Tirenskemu morju, naslednji dan odteči klasičen maraton v hitrem tempu, se takoj po tekmi spet voziti 600 km proti domu, domov prispeti pozno zvečer, naslednji dan je služba in v službi ne sme zaradi tega nič trpeti ali zaostajati. Daleč v Italijo smo se vozili tudi v poletni vročini čez 30 stopinj, natrpani v moji Škodi brez klime, in smo prišli kot cunje na cilj, čakale pa so nas tekme, dolge trideset do petdeset kilometrov, v vročini. Pa se je vse dalo, še jedli smo včasih premalo ali narobe, tudi slabo spali v hotelih in smo vse izpeljali, kot je treba. Je pa res, če imaš šport, ki ga »uganjaš«, v sebi, ni problema prenašati ure in dneve utrujenosti, včasih tudi izčrpanosti in imeti vedno energijo še za ostale zadeve. Prag bolečine in potrpljenja je pač potrebno imeti postavljen kar visoko. Še malce v drugo smer. Kar precej treningov opravim v okolici kranjskega štadiona, kjer ponavadi parkiram avto in tečem treninge, dolge od 10 do 32 kilometrov.

Parkirišče proti zimskemu bazenu je povsem zaparkirano, tudi tam, kjer ni dovoljeno, tudi intervencijska pot je pogosto zaprta, kar se vsekakor ne bi smelo dogajati! Le 50 m višje je makadamsko parkirišče, ki je povsem prazno ali le delno zasedeno. Nekateri se morajo pripeljati povsem do vrat in tam delati gnečo, da so potem še nervozni in delajo nervozne druge. Če že pridejo iskat svojega otroka, ali je težko staršem se sprehoditi dodatnih 100 m in seveda otrokom pred rekreacijo in po njej. Potem pa še malce dežuje in da le ne bo kdo kaj moker. Intervencijska pot proti vhodu v zimski bazen mora biti prazna! Na splošno pa vsem rekreativcem svetujem naslednje. Izberite šport, po katerem vaše telo hrepeni, ne športa, ki je trenutno moderen in v razmahu oziroma s katerim se ukvarja večina. Saj znate poslušati in slediti samemu sebi. Nismo vsi za tek, kolesarjenje, plavanje ali karkoli drugega. In nikdar se ne sekirajte, če je trening izpuščen zaradi obveznosti, ki jih je potrebno vsakodnevno opraviti. Vedno se da nadoknaditi v trenutkih, ki se kar sami pojavijo in jih lahko izkoristimo za šport.