Pokojninska reforma - "vsaka srečka zadene!"

No, pa smo jo dočakali, pokojninsko reformo namreč. Čeprav še vedno ne poznamo celotnega zakonskega načrta, še manj pa celotnega besedila in prav nič ne vemo o prehodnih določbah, nas pristojni minister Vizjak prepričuje, da »njegova« reforma ni enaka Svetlikovi in je zagotovo boljša. Kdor veruje, naj kar verjame, sam pa raje najprej vidim vsa dejstva in jih preverim v praktičnih izračunih, preden se odločim, naj mu verjamem ali ne. Temu primerno tudi ravnam, ko sprejmem, kupim ali podprem ali ne podprem tak projekt. V EU, še posebej v evropskem parlamentu so me naučili, da svoje presoje gradim na preverljivih dejstvih. V tej fazi napovedovanja in promoviranja pokojninske reforme se zdi, da gre za nekakšno marketinško akcijo, za veliko »nagradno igro«, v kateri domnevno: »vsaka srečka zadene!« Koga zadene, kam ga ali jo zadene in kako sistemsko (pri)zadene bodoče in sedanje upokojence, pa še ne moremo zanesljivo ugotoviti.

»S pokojninsko reformo se mudi!« trdi vlada. »Zelo se mudi!« zato upajo, da bo sprejeta še letos in uveljavljena s prvim januarjem prihodnjega leta. Zamišljeni načrt predstavljanja, razpravljanja, socialnega dialoga, usklajevanja in zakonska procedura so zelo napeti in težko uresničljivi. Meni se zdi, da je za tako pomemben zakonski projekt sistemske narave premalo časa. Pa ne želim kar tako nasprotovati vladi, prav nasprotno. Verjamem, da bi vlada lahko dosegla več in lažje, če bi si vzela potreben čas in v celoti spoštovala tudi zakonodajno proceduro. Poenotenje v tem primeru bi bilo zelo dragoceno in bi v nadaljevanju upravljanja s krizo v prihodnjem letu omogočila še veliko več. Predvsem pa bi zgradili skupno spoznanje o medsebojni povezanosti, zavezanosti in skupni usodi. Strašiti ljudi na zalogo ni prava pot, saj se javnost zaveda, da brez odpovedovanj naš izhod iz krize ne bo mogoč. Kadar me nekdo prepričuje in mi pri tem grozi, pri meni doseže ravno nasproten učinek. Instinktivno se uprem in življenje me je že dostikrat naučilo, da verjamem tudi instinktom. Kadar pa gre za politične projekte, kar pokojninska reforma brez dvoma je, pa je razlogov za previdnost še toliko več.

Še toliko bolj, ker je predsedniku vlade (PV), ki se po mojih dolgoletnih osebnih izkušnjah lahko v javnih nastopih obvlada do te mere, da deluje že kar ledeno hladno, kar nekajkrat »ušlo« nekaj izjav, ki so povzročile veliko stransko škodo, doma in na tujem. Govoriti o bankrotu kar tako PV ne sme. Če ima kaj posebnega povedati, lahko in morajo taka sporočila posredovati drugi. PV bi moral pomirjati, umirjati in dokazovati, da razmere povsem obvlada, da bi mu verjeli, doma in na tujem. Tako pa je že nekajkrat spodkopal sebe osebno, funkcijo PV in oceno Slovenije in njenega gospodarstva. Škoda, povzročena skozi škodljive izjave trenutnega predsednika vlade, je merljiva v milijonih evrov. Njegovo učenje na napakah nas veliko stane, pravzaprav veliko preveč. Gre za politika z več desetletnimi izkušnjami, ki funkcije predsednika vlade ne opravlja prvič. Zato bi lahko vsaj v primeru pokojninske reforme svoje politične izkušnje pokazal v praksi. Le zakaj jih skriva in sporoča stvari, s katerimi šokira doma in na tujem?