Odpustiti da, pozabiti nikoli

V Galeriji Mestne hiše so v četrtek odprli razstavo z naslovom Vroče sledi hladne vojne, ki je nastala v sodelovanju Gorenjskega muzeja z Arhivom Republike Slovenije in Mohorjevo iz Celovca.

Kranj - Odprtja dvojezične razstave s pomenljivim naslovom Vroče sledi hladne vojne, katere osrednja tema so predvsem posledice prehodov Slovencev čez železno zaveso med Slovenijo in Avstrijo ter soočanje z njenimi posledicami oziroma preseganjem le-teh, se je udeležilo pričakovano veliko število obiskovalcev. Usoda številnih njihovih sorodnikov je bila namreč neposredno povezana z na razstavi obravnavanim in dolga leta zamolčanim delom slovenske zgodovine. S širšo skupino sodelavcev sta projekt pripravila zgodovinarja Jože Dežman, nekdanji direktor Muzeja Novejše zgodovine v Ljubljani, zdaj v. d. direktorja Arhiva RS, in Hanzi Filipič, urednik pri Mohorjevi založbi v Celovcu, ki sta zbranim tudi spregovorila o razstavi.

Tako je Jože Dežman naslov razstave orisal kot združevalni tok med hladnim in vročim, podal podatke o številu grobišč in zunajsodnih povojnih pobojev, se ob tem dotaknil tudi aktualne politike in to označil s hladnimi dejstvi, medtem ko je vroče dejstvo, ali bomo žrtve tudi kdaj dostojno pokopali. »Gre za sad večletnega raziskovanja in dela na terenu, pri čemer v ospredje stopajo nekatere pretresljive družinske zgodbe, ki so zabeležene tudi v dokumentarnem filmu,« je povedal Dežman, Hanzi Filipič pa je poudaril, da je sprva mislil, da bo njihov prispevek k razstavi lahko bolj uravnotežen slovenskemu. »Nemogoče je bilo obravnavati obe oblasti enako. Medtem ko je recimo avstrijska tajna služba branila demokratično ureditev, je jugoslovanska udba branila totalitarni režim. Torej izhodišča že v osnovi niso bila enaka,« je med drugim povedal. Bolj spravljiv je bil župan Mohor Bogataj, ki je razstavo odprl z besedami: »To ni bila le meja med dvema državama, ampak v času hladne vojne tudi meja med vzhodom in zahodom. Pravičnih vojn ni. Prizadenejo vse ljudi, posebno malega človeka. Tudi ta razstava naj bo zato lekcija, česa ne smemo delati.«

Razstavo sestavlja šestnajst panojev, temeljni poudarki pa so na dogajanju v letu 1945 (begu ljudi prek meje, vračanju vojnih ujetnikov v Slovenijo, njihova usoda), ilegalnih prehodih meje z Avstrijo do leta 1960, delovanje uporniških skupin, mejni režim, politika oblasti do slovenske manjšine v Avstriji, teroristični napad v Velikovcu, primer Ciril Žebot … Kot razmišljajo pričevalci resničnih dogodkov v dokumentarnem filmu, je mogoče vse to preživeti in odpustiti, ne sme pa se pozabiti. To je tudi sporočilo razstave.