Kaj pa zdaj? (6)

Zaradi hčerke, ki je začela obiskovati srednjo šolo, se je Veronika selila bliže Ljubljani. Pravzaprav bi se morala preseliti k Miranu, vdovcu, s katerim sta se poznala že nekaj časa, a se to zaradi trmastega nasprotovanja hčerke ni zgodilo. Še dobro, kajti moški, ki ga je občasno obiskovala, je bil vdovec, del takratnega proletariata in se o marsičem nista mogla zediniti.

»Strašno mu je šlo v nos, da je name čakalo učiteljsko stanovanje. A to ni bilo »čakanje« v pravem pomenu besede. Neka učiteljska družina se je preselila v svojo hišo in tako je naneslo, da sem ob prihodu v Ljubljano lahko le odložila kovčke, kajti pustili so mi tudi pohištvo. Name je bil jezen zaradi poletnih počitnic, po moje se je še malo bal, da bom kam zbezljala brez njega, kajti on je vozil tovornjak, če pa ni bil na poti, pa je v podjetju, kjer je delal, opravljal vzdrževalna dela. Nekaj časa sem potem držala v roki dvoje gospodinjstev - tudi njegovo, skrbela za dva dodatna otroka, a tak napor ni bil zame. Če ne bi bil tako drobnjakarski in jedek, bi morda še poskušala, a ni šlo. Vrag pa je vzel šalo, ko sem mu rekla »ne« in me je začel gnjaviti tudi v šolskih prostorih. Si predstavljate, prideš nekam na sveže, želiš, da si o tebi ustvarijo dober in nepozaben vtis, potem pa te nekdo osramoti s takimi in drugačnimi nasilnimi dejanji? Prihajal je v šolo, prevračal stole, mize, kričal na ravnatelja, da ima zaposleno glavno učiteljsko kurbo in podobno. To so bili zame strašno stresni trenutki, na srečo pa je imel ravnatelj razumevanje, poklical je policijo, ki je naredila red. A ne za dolgo. V šoli mi je sicer dal mir, rovaril pa je pri meni doma. Ponoči je, če ni mogel drugega, zvonil pri vseh stanovalcih bloka, kričal nanje, zastrupil je celo nekega psa, parkiral je avto na izvozu z dvorišča, tako da ljudje niso mogli iti v službo s svojimi vozili. Več kot pol leta se je nadaljeval njegov teror, dokler ni nekega dne kar odrezal z njim. Našel si je drugo žrtev in potem ga ni bilo nikoli več blizu. Naneslo je tako, da je njegovega vnuka, a dosti pozneje, ko je tudi hči postala učiteljica, učila v šoli, a je bil otrok priden in prijeten, povsem drugačen od svojega deda,« razpleta spomine na eno od svojih avantur Veronika.

Na nekatere ljudi se težave lepijo kar same od sebe. Ko je bila hči v puberteti, se ji je čisto utrgalo, našla si je družbo, v kateri se je počelo marsikaj. Veronika takrat še ni imela lastnega avtomobila, a jo je življenje prisililo, da je šla delat vozniški izpit, kar je bila prav tako posebna zgodba, saj so ji, zaradi krajše noge, ta korak že v kali odsvetovali. A je bila trmasta in je zaupala, da se bo že našel kdo, ki ji bo avto toliko preuredil, da bo lahko vozila brez težav. Vseeno je trajalo več kot leto dni, da je lahko – ob vseh drugih obveznostih s šolo in s hčerko – srečna in zadovoljna, preko znancev kupila starejšega jugota, ki so ji ga v neki mehanični delavnici predelali do te mere, da ji vožnja ni povzročala težav. Je pa dobila kar nekaj sivih las, kajti že za selitev v Ljubljano je vzela kredit, vse, kar je bilo povezano z avtom, pa ji je še dodatno izpraznilo denarnico.

»To so bili hudi časi, ko pogosto nisem vedela, kaj dati v lonec. Na srečo so bili takrat drugi časi, kosila sem lahko nosila iz šole, kar je mojemu družinskemu proračunu še kako prav prišlo. Družba, v kateri je bila hči, je na veliko popivala in ko so me iz kakšnega lokala poklicali, naj pridem ponjo, sem sedaj lahko nemudoma sedla v avto in se odpeljala. Prej sem se cijazila s trolejbusom, ali pa sem sredi noči budila bližnjo sosedo, ki mi je pogosto priskočila na pomoč. Potem nam usoda kdaj »pokloni« udarec, ki nas zruši na tla, a kot je znano, ima vsaka, še tako slaba stvar v življenju, tudi kaj dobrega. Podobno se je zgodilo Veroniki. Hčerkini prijatelji so se ponoči vračali domov, pijani kot zmeraj, obtičali so na železniški progi, kaj se je zgodilo, si lahko le mislite. Hčerka je bila takrat slučajno bolna, drugače bi bila v avtomobilu skupaj z njimi … Dogodek jo je hudo pretresel, mene pa tudi. Po tistem je bilo vse drugače: kot bi se prebudila in začela živeti. Dokončala je gimnazijo, fakulteto, resda z dveletnim zamikom, a danes uči in učenci jo imajo zelo radi. Tudi jaz sem se umirila, sem in tja sem si še našla kakšnega moškega, a povsem neobvezno, za družbo. Veste, Ljubljana ni podeželje, kjer se vsi poznajo med seboj. Ljubljana te hitro izloči, če nisi tak, kot si oni mislijo, da moraš biti. Mojo invalidnost so sicer vsi tolerirali, nenehno pa sem ostajala nekje ob strani. Danes, ko sem že stara, imam dovolj časa, da obujam spomine, se soočam sama s seboj, s svojimi sopotniki, z ljudmi, s katerimi sem delala, s primarno družino. Imam tri vnuke, ki so moji sončki, zanje bi naredila vse, ker želim, da imajo drugačno popotnico v življenje, kot sem jo imela jaz. Biti zavržen otrok, ni enostavno. Čeprav me je to, da nisem bila ljubljena, naredilo močno, pa še znašla sem se, kot je treba, ran v duši ne bo moč nikoli zaceliti.«

(Konec)