Pravljice in upanje

S. Guitry je dami, ki je mislila, da ga bo večno vlekla za nos s priseganjem svoje ljubezni do njega, dejansko pa ga je varala po dolgem in počez, javno obljubil prvi izvod nove knjige o ženski zvestobi v ljubezni. Poslal ji je zbirko pravljic.

Pravljice so skozi vso zgodovino obstajale tudi zato, ker so dajale upanje in z njim (zavestno lažni …) občutek sreče. A vse bolj se zdi, da se neizprosno bliža čas, ko se bodo nekatere pravljice končale, z njimi pa bo (je že dokončno ...?) umrlo upanje. Ko se to zgodi na osebni ravni, je to zelo žalostno, saj upanje umira zadnje. Ko pa se zgodi na državni ravni, je to lahko začetek konca suverenosti in blaginje celotne države. In stvari na vseh ravneh v letu 2012 potekajo tako, da potrjujejo tisti zakon iz Murphyjevega zakonika, ki pravi: »Optimist je oseba, ki ji niso znani resnični podatki.« Na začetku leta je bil kdo še optimist. Potem so od sredine januarja do pomladi in še preko poletja sledila konkretna dejanja in ravnanja, ki so sprva povzročila pravi šok in postopno zlomila vsako upanje na dober izid; iz načina njihove izvedbe pa je vsakomur pri zdravi pameti jasno, da so bila točno s tem namenom tudi storjena. Zanimivo je, da se nekateri sedaj poskušajo obnašati - recimo kakšna dva tedna - kot da vseh teh dejanj ni bilo. Vendar so bila in bodo imela resne posledice. Sicer še vedno obstaja (žal vse manj verjetna) možnost pisnega dogovora in dobrega izida, a to zahteva pripravljenost, odkritost in medsebojno spoštovanje obeh vpletenih strani.

Na državni ravni so pogajanja o vpisu zlatega pravila v ustavo streznila vsakogar. V SDS in vladni koaliciji smo sprejeli prav vse konkretne pripombe opozicije. Vendar je na koncu opozicija, potem ko je pritrdila vsakemu stavku posebej, mrtvo hladno zaključila, da »se z doseženim strinja, glede ustave pa bodo glasovali proti«. Ker po njihovem zadošča zakon. Kot njihov nesojeni advokat se je osmešil kar predsednik države, ker je nasprotoval vpisu zlatega pravila v ustavo z »argumentom«, da zadošča mednarodna pogodba. Prof. dr. Tone Jerovšek ga je hitro postavil na hladno z dejstvom, da se je Slovenija aprila z ratifikacijo t. i. pogodbe o stabilnosti v DZ zavezala, da bo to pravilo v letu dni vnesla v svoj pravni red na ustrezni, to je »po možnosti« ustavni ravni. To je na Blejskem forumu potrdil tudi generalni sekretar OECD Angel Gurria in opozicijo odločno pozval, naj podpre vpis zlatega pravila v ustavo, ker bodo pozitivni učinki.

Pri vsej zgodbi je torej dvakrat konec pravljic. Prvič, ker očitno kljub popolni pripravljenosti koalicije z SDS na čelu za sodelovanje in sklepanje kompromisov v korist razvoja, opozicija daje prednost radostni destrukciji in ni pripravljena podpreti vpisa nečesa v ustavo, kar bi vodilo k izboljšanju bonitetnih ocen in razklenitvi bančnega krča ter s tem omogočilo podjetništvu dostop do denarja, odpiranje novih delovnih mest in razvoj. Drugič, ker gre pri nasprotovanju opozicije za politikantsko kreganje za oslovo senco, saj bomo najkasneje čez leto dni prisiljeni vnesti zlato pravilo v naš pravni red na ustrezni ravni, a bo takrat škoda že nepopravljiva. Ko bo pravljic konec in ne bo več upanja, bo za obžalovanje prepozno.