Očetovstvo ni greh

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. september 2012 / 06:00

Medijsko nadaljevanko o domnevnem očetovstvu dveh nekdanjih ljubljanskih nadškofov naša publika spremlja z očitno velikim zanimanjem. Posebej zanimivo se mi zdi dejstvo, da se večina nad njunim domnevnim »grehom« sploh ne zgraža. Nasprotno: tudi če bi se izkazalo, da so domneve resnične, bi večina naših ljudi to razkritje sprejela z naklonjenostjo. V smislu: »Ja, sta bila pač prava možakarja!« In imeli bi prav: kakšen greh pa je postati oče?! To je napaka le znotraj cerkvene postave, ki tistim, ki so prostovoljno sprejeli celibat, narekuje spolno vzdržnost. Če na vso reč pogledamo malo širše, pa problema sploh ne vidimo.

Pomislimo raje, kaj bi si o teh rečeh mislil Jezus Kristus, ustanovitelj vseh krščanskih cerkva. On celibata nikjer ne zapoveduje, to je zapoved poznejših stoletij, pa še to le v največji od krščanskih cerkva, v rimskokatoliški. V pravoslavnih cerkvah so celibatu zavezani le višji duhovniki in redovniki, v protestantskih se lahko oženijo tudi škofje. Jezus sam naj se v svojem kratkem življenju (še) ne bi oženil, imel pa je posebno razmerje z Marijo Magdaleno, ki bo do konca časov predmet ugibanj. Po evangelijih sodeč je bila njegova najzvestejša spremljevalka. Bila je priča njegovemu polaganju v grob in vstajenju (Mt 28,1-10), bila je prva, ki je videla, da je vstal in je to po njegovem naročilu sporočila še drugim med njegovimi učenci (Jn 20,11-18; Mr 16,9). Ko se ga je hotela (kakor prej in sicer) dotakniti, ga objeti, ji je Kristus to prepovedal, izrekel je tisti znameniti: »Ne oklepaj se me! Noli me tangere!« V tistem trenutku je bil pač za zemeljske reči že mrtev in že na poti gor, k Očetu. Dokler je bil še živ, pa se »dotikanja« in »oklepanja« svoje najzvestejše spremljevalke očitno ni branil?

Pač pa je bil Jezus tem bolj jasen in odločen v učenju o tem, kaj je res grešno, kdo je res velik grešnik. Tak je, denimo, »kdor pohujša enega od teh malih«. Tak si zasluži najhujšo kazen. »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.« (Mr 9,42) Tudi sodba ob koncu časov ne bo prizanašala tistim, ki so se pregrešili zoper »te male«: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Pod »temi malimi« misli Jezus sicer na vse »majhne« ljudi (neopazne, nepomembne, ponižne), gotovo pa tudi na otroke. Pod njegovo sodbo padejo tudi tisti, ki so se zoper te male pregrešili spolno, zlasti zoper otroke. Za pedofile torej tudi po Jezusu ni milosti.

Celibat (»življenje brez žene«) pa ni Jezusova ustanova. Duhovnik si ga sicer lahko izbere, da bi bolje služil Bogu in ljudem, a to mora biti njegova svobodna odločitev. V katoliški Cerkvi je že skoraj tisoč let splošna obveza za vse duhovnike. Kot takega ga je vpeljal drugi lateranski koncil 1139, potrdil tridentinski koncil 1563 in obranil drugi vatikanski koncil 1965. Na začetku 21. stoletja pa je vse bolj očitno, da je ta ustanova anahronistična, skregana s časom. Cerkev je postavljena pred dilemo: ali ga ukiniti (in dopustiti le kot prostovoljno odločitev za nižje in morda obvezno za višje klerike) ali pa pripustiti k duhovniškim opravilom več laikov. Za kaj se bo odločila, je njena stvar. Nas vseh pa se vsa reč tiče toliko, kolikor dejanja nekaterih sprevrženih celibaterjev ogrožajo tudi laike znotraj Cerkve in zunaj nje. Pedofilstvo je takšna grožnja. Očetovstvo, ki se je temu ali onemu duhovniku zgodilo iz ljubezni do ženske, pa to zagotovo ni.