Viharjenje možganov

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Brainstorming je sicer skupinska tehnika za generacijo čim večjega števila novih idej za rešitev določenega problema. Če se sprašujete, zakaj bi problem, kakršenkoli, sploh določili, vam povem, da ne znam razložiti. Pač, šef vam vpiči problem, ki ga morate rešiti in potem skličete še več sodelavčevih glav za mizo in spustite vihar čez možgane. Američani pravijo, da je to enkratna zvrst razmišljanja. Jaz pravim, da je res in da je okolje, v katerem se viharjenje dogaja, zelo pomembno. Ne mislim ravno na barske stolčke ob šanku, ampak recimo bolj naravno okolje, kot je na primer sama narava … ali pa cesta. Ker možgani včasih ne delujejo v skupini, vam predlagam športno rekreacijo, na kateri boste uporabljali možgane malce bolj kot pa druge dele telesa. To zgleda tako, da na primer tako kot jaz zajahate kolo in se peljete po vam najlepši cesti. Dobro znano je, da rekreacija duha in telesa pospešujeta krvni obtok in s tem se prižgejo še tako zaspane celice vašega telesa. Hočemo, nočemo, tako je, če vam srce začne galopirati. Premišljevanje med vami ljubo športno rekreacijo je premagovanje motivacijske bariere, nič drugega. Zato, lahko na primer šefu rečete, greste raje na kolo premišljevat, kot pa da tuhtate za mašino ali pisalno mizo ali krampom in lopato … Vsak šef razume metode brainstorminga, zato vam bo odobril vaš poskus (vendar v tem primeru se zares vrnite z dobro rešitvijo, ker drugače bodo posledice slabe).

Prekolesaril sem pol Gorenjske, a v mojo previhrano glavo ni privihrala prav nobena uporabna ideja, razen ene velike mušice, ki se mi je zavihrala naravnost v levo oko. Na pol slep sem že preklinjal brainstorming, ko se je v naslednjem trenutku mušici v levem očesu pridružila še ena v desnem. Bil sem v trenutku stereo slep. Potem sem s krvavimi očmi pribrcal pedala do doma, kjer sem začel drugi del viharjenja. Če mi ne uspe ujeti ideje na kolesu, mi ponavadi uspe po mojem »izumljenem« receptu. Usedem se tja, kjer najbolj uživam. To je točno med obema mojima otrokoma. Ena je na levi in eden na desni. Ona dva sta z glavama naslonjena na moja ramena in gledamo Frančka. Vsi enkratno dvignemo stopala, ko pribrni sesalec z ženo oz. mamo, in se delamo, da nas njeno delo ne moti. Če se nam s cunjo za prah postavi pred ekran, ponavadi sin vrže kako plišasto igračo v njen hrbet. Seveda moramo potem nekaj minut trpeti njen samogovor, ki pa je v bistvu vihranje naših možganov. Skratka, osebno me sedenje med »dvema ognjema« strašansko pomirja, in ko sem pomirjen, sem pravi poligon za najrazličnejše ideje. Kot športni rekreativec vam priporočam razmišljanja v vam najljubšem okolju, lahko s sodelavci ali brez. Če boste to delali na kolesu, ne pozabite, da ste udeleženec v prometu. Ko boste končno prišli do prave ideje, jo samo sporočite sodelavcem, nikar ne vpijte, da je edino vaša prava. Mogoče imajo oni še kake drugačne, bolj učinkovite metode. Ne bodite foušljivi, saj ste tim.