Zgodbe muzejskih predmetov: Bohinjski predor

Besedilo: Mag. Marjana Žibert
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 6. junij 2011 / 06:00

Letos mineva 105 let od odprtja bohinjskega predora, veličastnega gradbenega projekta, ki je v Bohinj prinesel "nov veter", veter razvoja in napredka.

Vse od šestdesetih let 19. stoletja so gospodarstveniki in politiki razmišljali o novi, drugi železniški povezavi osrednjih avstro-ogrskih pokrajin s Trstom. Nastalo je več načrtov, kako izpeljati železniško progo, največ podpore pa je dobila karavanško-bohinjska trasa, ki teče od Celovca do Podrožce, preko Jesenic in Bohinja do Gorice ter Trsta.

V prvih petih letih 20. stoletja se je v Bohinjski Bistrici vse vrtelo okoli gradnje predora. Gradili so ga delavci različnih narodnosti, inženir predora pa je bil Giacomo Ceconi.

Predor so vrtali z obeh strani, bohinjske in podbrdske, 18. maja 1904 pa je bilo vmes le še 15 metrov skale. Zadnje metre 6336 metrov dolgega predora so izkopali z bohinjske strani, zadnjo mino pa je 31. maja slovesno razstrelil nadvojvoda Leopold Salvator Habsburški. Takratni časopisi so polni navdušenja nad predorom kot velikim gradbenim dosežkom. Opisujejo napore domačinov, prihod in sprejem gospode z Dunaja na čelu z nadvojvodo Salvatorjem, podelitev zlatih in srebrnih svetinjic zaslužnim delavcem in inženirjem. S sveto mašo so 31. maja začeli slovesnost, ki se je nadaljevala v samem predoru. Goste so z vagončki odpeljali do stene, ki je ločevala Kranjsko in Goriško. Salvator je sprožil mine, ki so prebile steno. Kamenje so hitro odstranili in se odpeljali v praznično razpoloženo Podbrdo na primorski strani. Po slovesnosti so se vrnili v Bohinjsko Bistrico, kjer so se udeležili banketa.

Bohinjsko progo je 19. julija 1906 slovesno odprl prestolonaslednik in nadvojvoda Franc Ferdinand.