Kaj pa zdaj? (5)

Časi, ko se ji je rodila hči, so bili težki. Na porodniškem dopustu je bila komaj dva meseca, potem pa se je pričel pouk in morala je v razred. Otroka je pustila v zbornici, med odmorom ga je podojila, včasih tudi ne, če je ni mogla zbuditi. Potem se je začela sredi ure na ves glas dreti, a si ni upala iz razreda, ker nikoli ni vedela, kdo jo zasleduje in ima na očeh. Končno ji je le uspelo, da je našla varstvo; četudi ni bila najbolj zadovoljna, se je morala vdati v usodo. S plačo je komaj shajala, pred njo pa je bila zima, denarja za drva pa ni imela. V velikem cekarju jih je nosila iz šolske drvarnice, vsak trenutek bi jo lahko kdo razkrinkal, a se to na srečo ni zgodilo. Za božič je zapadlo več kot meter snega, otroci niso mogli prihajati v šolo, kar ji je bilo zelo prav, saj se je lahko posvetila hčerki, ki se je že pričela plaziti po tleh in jo je morala imeti nenehno na očeh.

»Nekoč sem ji šla skuhat malo čaja, ker je pokašljevala, mislila sem, da me ni bilo le trenutek, ko zaslišim grozen jok. Z boso nogo se je dotaknila razžarjene pečice, nežno kožo ji je kar scvrlo. Na ranjeno mesto sem nemudoma pritisnila kepo snega, zavila otroka v plašč in po zasneženi gazi odhitela proti sosednji vasi, kjer je bil zdravnik. Vso pot sem jokala, kajti pred očmi so mi poplesavale podobe lastne nesreče. Srce mi je trepetalo, da bi se moji ljubljeni hčerki zgodilo kaj podobnega, da bi bila celo življenje invalid in je zato nihče ne bi maral. Na srečo sta mraz in sneg omilila opeklino, ko jo je zdravnik pobliže pogledal, se ni več širila. Od strahu in groze in nečloveškega hitenja sem se sredi ordinacije sesedla in izgubila zavest. Zdravnik je imel tudi sam prizadetega otroka, morda me je zato še malo bolj razumel. Dejal je, da se bo zavzel zame, in ko je nazadnje iz mene izvrtal celotno zgodb o Roži, je začel preklinjati. Padla sem na kolena in ga prosila, naj nikomur nič ne pove, kar sem mu zaupala, ker bi lahko ostala brez službe, če bi govorice prišle na Jožetova ušesa. Vseeno pa je zame zastavil lepo besedo, kajti naslednje leto sem se preselila v veliko, dvosobno stanovanje v enem prvih blokov, ki so jih zgradili v tistem kraju. Bila sem nadvse ponosna, jokala sem od sreče. Čeprav sva s hčerko še nekaj časa spali na tleh, na dveh slamnjačah, sem se počutila kot v raju. Stanovanje je bilo v pritličju, kar je bilo za mojo invalidnost kot nalašč. V bloku so se naselili predvsem rudarji, ki so bili zelo živahni, pogosto so se prepirali med seboj, posebno še, kadar so dobili plačo in so se ga napili. Njihove ženske so bile kljub dobremu zaslužku, ki so ga možje prinašali domov, nenehno brez denarja, zato so bile vesele, kadar sem jim kaj stisnila v roko, ko so pazile na mojo punčko,« se spominja Veronika.

Ker pa je želela svojo zgodbo izpovedati kar se da iskreno, je priznala, da si je kakšnega od možakarjev, ki so na skrivaj trkali na njena vrata, tudi sama poželela.

Skomignila je z rameni, potem pa je bila nekaj časa tiho. Kadar se dotaknemo najbolj intimnih misli, ki jih skrivamo v svoji duši, smo redkokdaj gostobesedni.

»Težko bi razložila, zakaj sem to počela. Že nekajkrat sem ti namignila, da me je usoda udarila dvakrat. Po eni strani sem bila invalid, pokveka, po drugi strani pa sem imela zelo močne seksualne želje. Nekaj časa sem jih lahko krotila, v nedogled pa ne. Vedela sem, da se moški s tem, da so se družili z menoj, ne bodo hvalili. Pa se res niso. Včasih je kdo prihajal celo dlje časa, a se je tisti trenutek, ko se je začelo kaj šušljati, raje umaknil. Zmeraj pa sem pazila, da hčerke ni bilo zraven. Zanjo sem bila pripravljena storiti vse. Tudi sebe sem 'prodala', da je bilo zanjo bolje,« je počasi odpirala kamrice, kjer se je skrivalo še marsikaj.

Zelo boleče so bile njene izkušnje s primarno družino potem, ko je bila že na svojem, ko od njih ni bila več odvisna. Pozabili so jo tudi pri dedovanju. Čeprav je bila vse skupaj bolj kot ne revščina, pa se ji je zdelo, da so naredili grdo, ker so jo preprosto izločili. Še na sodišču so jo čudno pogledali, saj jim nihče ni povedal zanjo.

»Bilo je prav žalostno, res. A sem se lepo oblekla, uredila, kljub nogi, ki sem jo vlekla za seboj, je moj prihod vzbudil nemalo spoštovanja. Bilo pa je prav ostudno, kako so se vsi izgovarjali o razlogih, zakaj so me postavili na stranski tir. Ni hujšega kot občutek, da ti lastna družina, ne glede na to, kakšna je, zabada nož v hrbet. Meni je pripadal nujen delež, kar je zneslo komaj kaj več kot dvanajst tisoč tolarjev, vendar me je ob odhodu iz dvorane, ko sem visoko dvignila glavo, preveval dober občutek, da pa z menoj ne bo nihče pometal, nihče ravnal grdo …«

(Konec prihodnjič)