Kaj pa zdaj? (4)

»Z učiteljem je šlo vedno bolj navzdol, prazne steklenice so ležale naokrog šole in prej, preden se je pričel pouk, smo jih z otroki pobrali na voziček, da jih je potem nekdo z vozom odpeljal do bližnjega večjega kraja, do trgovine, kjer se jih je dalo zamenjati za denar. Učitelj je – sploh ne več na skrivaj – nadlegoval tudi učenke, starši pa se niso upali niti črhniti, saj se je vedelo, da bi se lahko zaradi povsem banalne in neresnične zadeve znašli na policiji.«

V kmečkem okolju, kjer je največ vreden tisti, ki je koristen predvsem za delo, so Veroniko le s težavo sprejeli. Z nemalo truda, strahu in odpovedovanji je pričela organizirati otroške igrice v času Miklavža. V strogi tajnosti so se zbirali v župnišču, zunaj, na poti, je zmeraj nekdo stražil, za vsak slučaj, da ne bi prišli kakšni nepovabljeni in jih zatožili oblasti.

»Ko so videli, da se me ni treba bati, so se naši odnosi čez noč spremenili. Nič več mi ni bilo treba skrbeti za krompir, sadje, za drva, enkrat ta, enkrat oni so mi pripeljali vse, kar se jim je zdelo, da moram imeti. Kar dobrih pet let so trajala nebesa, pa bi še, če ne bi, tudi po lastni krivdi, stopila v pekel. To, da so nas včasih imeli različni nadzorniki veliko bolj na kratko kot danes, bo morda znano učiteljem starejših generacij. Prihajali so nenapovedano, se usedli v zadnjo klop in sledili pouku. Potem pa so nas brez milosti zatožili naprej, če se jim je tako zdelo potrebno. Na našo šolo je nekoč prišel … recimo, da mu je bilo ime Jože. Bil je starejši tovariš, zdel se mi je malo drugačen od drugih. Ko sem ga povabila na čaj in na flancate, je kar obsedel, beseda je dala besedo in že kmalu mi je začel pripovedovati o ženi, ki ga ne razume, ki ga zanemarja in podobno. Bila sem nadvse počaščena, da se je oseba, do katere sem čutila strahospoštovanje, tako 'ponižala' in mi začela odkrivati svojo intimo. Ko me je na koncu, ko mi je podal roko, vprašal, če lahko še kaj pride, sem zardela in bila v desetih nebesih. Prvič v življenju se je moški brigal zame kot za žensko, in to se mi je zdelo kot čudež. Pozabila sem, da je od mene vsaj enkrat starejši in – poročen. Že sama misel, da je nekje moški, ki si je zapomnil moje ime, je bila osrečujoča. Ponoči nisem mogla spati, sanjala sem o njem, domišljala sem si vse sorte, same neumnosti pravzaprav. Naslednji dan sem z enim ušesom nenehno prežala, kdaj bom zaslišala njegove korake po stopnicah, ki so vodila do razreda, a jih ni bilo. Minil je mesec, meni pa se je zdelo, da se je v tem času moj skriti svet sanj in upov sesul v prah. A kot da bi on to vedel, se je naslednji dan pokazal na pragu. Seveda z izgovorom, da je prišel službeno. Potem pa, ko je zvonilo in so šli učenci domov, je kar obsedel, jaz pa sem čakala, kaj se bo zgodilo. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. Nekako se mi je zdelo, da bi nekaj rad … in že ob misli, da bi se 'to' res zgodilo, sem se pričela tresti od razburjenja …«

Veronika je skozi besede spet podoživljala trenutke, ko jo je Jože prijel za roko in ji brez večjih ceremonij namignil, da bi bilo prav, če se gresta malo 'odpočit', ker je bil dan dolg in naporen. V svojo sobico ga ni mogla peljati, sta pa se napotila v tisti razred, kjer so imeli na tleh dve telovadni blazini. Jože je bil njen prvi moški, ni vedela, kako naj mu streže, a tudi ni bilo potrebno. Možakar je končal prej, preden si je česa domislila.

»Bilo je prav grozljivo, saj si nisem dovolj spodrecala obleke, bila je vsa krvava, on pa tudi. Začel je preklinjati, kaj bodo rekli doma, če bo tak prišel, in zdelo se mi je, da me bo od besa kar udaril. Njegovo slinjenje je izginilo, in ko sem mu rekla, da bo še vse dobro, je povzdignil glas, rekoč, da je on zame 'tovariš Jože' – in nič drugega. Počutila sem se umazano in ponižano, in ko sem se na zdravi nogi odvlekla proti vratom, je pljunil na tla in zinil: »Krevla.« Jeseni istega leta sem bila brez obrazložitve prestavljena na drug konec Slovenije, približno ob istem času pa so se že začeli kazati sadovi mojega greha …«

Ko je Jože izvedel za njeno stanje, se je nekoč prikazal na vratih in ji z vsemi možnimi prostaškimi izrazi grozil, da bo že 'videla hudiča', če komu izda, da sta kaj imela. Najprej je hotel doseči celo to, da bi jo vrgli iz službe, a ko mu je jasno in glasno povedala, da bo potem pristala na cesti in bila prisiljena izdati očeta svojega otroka, je popustil in jo pustil pri miru. Ni se prikazal niti tedaj, ko se je rodila hči Roža, niti nikdar kasneje. Veronika je šele čez čas, ko je dobila službo bliže 'civilizaciji', izvedela, da je na podobno finto kot njo dobil še marsikatero drugo učiteljico. Žal pa ljudski glas ni vedel povedati, ali je z jokcanjem in tarnanjem glede intimnosti z ženo 'pridelal' še kakšnega otroka ali ne.

»Vsaka, še tako ogabna stvar, ki se nam zgodi v življenju, ima tudi kakšno svetlo plat. Če ne bi bilo tistega ostudneža, ne bi nikoli imela otroka. Moja hči pa mi je že s tem, da je, povrnila upanje v človeka in v življenje,« med solzami niza svojo zgodbo Veronika.

(Se nadaljuje)