Nočem v šolo

Janezek je imel rad počitnice. Čeprav se mu je zdelo, da so vsako leto krajše, se ni pritoževal. Vse do letošnjega leta. Že maj in junij sta bila tako naporna, da je komaj verjel, da bo sploh dočakal počitnice. Zjutraj ga je bolel trebuh in zvečer je komaj zaspal. Nočne more so ga tlačile, da se je zbujal ves prepoten in kričal na pomoč. Sanjalo se mu je, da so se v šolo naselile miši in da je kupoval mačke. Prodajali so samo mačke v žaklju in zaradi miši jih je vseeno vzel. Ko pa je odprl vrečo, je bila prazna. Strmel je v prazno vrečo in zajokal. Miši so se množile, po hodnikih so se plazile podgane. Vse je postalo neznansko strah, kaj bo z njihovo šolo. Janezek je bil vsako jutro obupan. Nič ni pomagalo. Sanje so ga preganjale. Zdravniki mu niso znali pomagati, nazadnje je doktor Z. le rekel, da je to sindrom VU, ki se zelo širi, in so ga opažali po vsej državi. Bolniki naj bi imeli podobne znake: nočne more, nejasno sliko, poslabšan sluh, depresivne misli. Zanimivo je bilo, da je bila vsem skupna nočna mora ob zbujanju s prazno vrečo. Prestrašen in neprespan je Janezek zaključil šolsko leto. Učitelje, otroke in starše je skrbelo zanj. Nekateri so prav tako kot on začeli sanjati o miših in podganah. Hišnik jih je videl že pri belem dnevu. Bil je tako pretresen, da se je predčasno upokojil. Nihče se ni zares veselil teh počitnic. Strah pred mišjo mrzlico je bil prevelik in niso vedeli, kaj jih čaka, ko se bodo vrnili nazaj v šolske klopi. Sedaj je konec počitnic. Janezek noče več v šolo. Pravi, da ima dovolj tega sranja. Njegovi mami sem obljubila, da napišem nekaj o tem. Za besedo sranje se je opravičila. Pa sem rekla, da ni potrebe. Kajti, če bi bila jaz ravnatelj kot Janezek, bi rekla enako. Dovolj je tega sranja. Nočem več v šolo. Zaprimo jo.

P. S.: Sindrom VU je sindrom varčevalnih ukrepov.