Kaj pa zdaj? (3)

Potem je prišel težko pričakovani trenutek, ko bi se morala zaposliti. Nastal pa je problem, ker bi morala učiti nižje razrede osnovne šole, kar bi vključevalo tudi ure telovadbe. Zanjo pa ni bila sposobna, saj zaradi invalidnosti ni mogla tekati po igrišču. Kar nekaj dobrih priložnosti je padlo v vodo, in medtem ko so ji prijateljice že pisale razglednice iz različnih krajev Slovenije, je bila ona še zmeraj ujeta med štiri stene svoje študentske sobice in čakala.

»Končno me pokličejo, da imajo nekaj zame. Bila sem strašno vesela, kajti čakanje mi je že nažiralo živce, nisem mogla spati, bila sem nenehno utrujena, hrepeneča in nezadovoljna. Tudi poletje je bilo zelo vroče, kar puhtelo je z ulice, dnevi so se vlekli kot čreva, meni pa ni bilo niti do branja, s katerim sem si običajno krajšala čas. Ko so mi povedali, kam me pošiljajo, sem se zgrozila. Kraj je bil bogu za hrbtom, sanjalo se mi ni, ali do tja sploh vozi avtobus. Rekli so mi, da je na tisti šoli že učiteljski par, da pa vseeno potrebujejo pomoč, ker ima učitelj zdravstvene težave. Žal sem že takoj ob prihodu videla, kakšne težave so te: bil je na smrt pijan, komaj je stal pokonci, zanemarjen, smrdeč, za povrh pa je govoril v srbohrvaškem jeziku, le kakšno besedico sem in tja slovensko. Njegova žena je bila domačinka, v bistvu brez šol, za seboj je imela nekaj hitrih tečajev za učitelje, ki so bili v tistem času priročni zlasti za take posameznike, ki so bili 'politični'. Že na prvi pogled se jima je videlo, da nista zadovoljna z mojim prihodom. Ko sem ju vprašala, kje bom nastanjena, je ona skomignila z rameni, češ da je to ne briga. Na srečo pa so bili ljudje na moji strani, saj so upali, da se bodo njihovi otroci v šoli tudi česa naučili. Bilo je res grozljivo: mnogi še v četrtem razredu niso znali ne brati ne pisati. Zakaj je bilo tako, mi je bilo kmalu jasno: on se je vse dneve skrival v tako imenovani zbornici in pil, ona pa je poučevala še namesto njega. Učilnice so bile v prvem nadstropju, vsa vrata so bila odprta, potem pa je, reva, tekala iz enega razreda v drugega, v vsakem je bila po nekaj minut. Otroci so bili na srečo pridni, kaj jim je pa drugega kazalo. Če so razgrajali, je ona poklicala moža, ki je vzel palico in nekontrolirano tepel z njo, kamor je padlo. V šoli sem bila od jutra do večera. Bilo je zelo utrudljivo, saj sem v poučevanje vložila nemalo napora. Prve mesece smo morali nadoknaditi zamujeno. Oba, tako on kot ona, pa sta mi pri tem izdatno nagajala. Že prvi mesec je prišel inšpektor, ki je menda dobil pismo od vaščanov, da med poukom govorim o 'verskih zadevah'. To pa je bil največji zločin, ki si ga je lahko v tistih časih učitelj privoščil. Inšpektor in naš učitelj sta bila prijatelja tudi po partijski liniji, zato ni bilo misliti, da bi resnica o dejanskem stanju v šoli padla na plodna tla. Molčala sem in upala, da se bo vse dobro izteklo. Čeprav mi ni nihče mogel nič dokazati, sem dobila opomin. Na mojo stran se niso mogli postaviti niti domačini, navsezadnje smo se komaj dobro spoznali.«

Veronika je stanovala v neposredni soseščini, pri starejšemu zakonskemu paru, kjer je bila tudi na hrani. Njena sobica je bila mrzla, saj se je kurilo samo spodaj, v izbi. Na srečo so ji dovolili, da se je prihajala zvečer, preden je legla v posteljo, pogret. Kasneje, ko so se že bolj navadili drug na drugega, je na veliki mizi, ki je stala pod nekdanjim bohkovim kotom, popravljala domače naloge in pisala priprave za naslednji dan. Zdelo se ji je, da na vsakem koraku prežijo nanjo in preverjajo, kako se obnaša, kaj reče, kaj počne. To je bilo navsezadnje res, a kot je kasneje ugotovila, zgolj zato, da so videli, koliko ji lahko zaupajo. Vendar je minilo kar nekaj let, preden se je to zgodilo.

»Z učiteljem je šlo vedno bolj navzdol, prazne steklenice so ležale naokrog šole in prej, preden se je pričel pouk, smo jih z otroki pobrali na voziček, da jih je potem nekdo z vozom odpeljal do bližnjega večjega kraja, do trgovine, kjer se jih je dalo zamenjati za denar. Učitelj je – sploh ne več na skrivaj - nadlegoval tudi učenke, starši pa si niso upali niti črhniti, saj se je vedelo, da bi se lahko zaradi povsem banalne in neresnične zadeve znašli na policiji. Kasneje so mi pripovedovali, da ga je eden od kmetov, ki je sam doma kuhal šnopc, nekoč vrgel čez prag, pa so prišli miličniki že zarana ponj, potem je sedel v zaporu skoraj šest let, pa nihče ni vedel, zakaj. Take reči pa ljudem naženejo strah v kosti. Zanimivo pa je bilo, a to sem izvedela dosti pozneje, da pa lastnih otrok sploh nista vzgajala sama. Bogve, kaj je dedec nemarni počel tudi z njimi?«

Veronika pa je bila vztrajna. Čeprav je bila kot otrok deležna bolj malo ljubezni, jo je znala deliti med tiste, ki so prihajali v hram učenosti.

(Se nadaljuje)