Stoletnica na vrhu Vršiča

Tičarjev dom na Vršiču je posebna planinska koča - čeprav nosi ime planinska, je med njenimi obiskovalci še najmanj planincev. Večina gostov je turistov, ki se do nje pripeljejo bodisi z avtomobilom bodisi s kolesom ali motorjem.

»Najboljši gostje so kolesarji in motoristi, ki imajo s seboj le denarnico, ne prtljažnika, polnega hrane in pijače,« pravi Branko Bergant, predsednik Planinskega društva Jesenice, ki upravlja ta dom na 1620 metrih nadmorske višine, čisto na vrhu prelaza Vršič, ko se cesta iz Kranjske Gore prelomi proti Trenti. Tičarjev dom je pred dnevi, točneje 4. avgusta, praznoval stoletni jubilej. Odprli so ga - z blagoslovom Jakoba Aljaža - 4. avgusta 1912, tedaj pa se je imenoval Slovenska koča. Bil je nekakšna »protiutež« nemško-avstrijski Vossovi koči na Vršiču (sedanji Erjavčevi koči) in je imel zato pomembno vlogo pri zbujanju narodne zavesti Slovencev, je povedal Bergant. Po drugi svetovni vojni je koča prešla v upravljanje jeseniških planincev, ki so jo tudi preimenovali v Tičarjev dom, v zahvalo očetu planinstva v Gornjesavski dolini in soustanovitelju Gorske reševalne službe Josipu Tičarju. Leta 1975 je s pobočja Mojstrovke pridrvel velik plaz in kočo podrl, člani društva pa so jo obnovili in leta 1976 znova odprli.

Danes je Tičarjev dom ena večjih planinskih koč pri nas, ima kar 75 ležišč, čeprav po besedah Branka Berganta zadnja leta v koči prespi bolj malo planincev. Ker je dom dostopen po cesti, je med obiskovalci zelo malo pravih planincev, prevladujejo namreč turisti, ki jih je kar okrog osemdeset odstotkov. Med njimi je največ tujcev. V koči jim ponujajo »planinsko« hrano, kot so različne enolončnice, jedi po naročilu, celo pečene soške postrvi (ki jih pripeljejo s primorske strani, ulovljene so v Soči), zrezke, pršut … Kot pravijo predani člani ekipe doma, pa ni malo gostov, ki si na 1620 metrih nadmorske višine zaželijo - pice. A teh jim (vsaj za zdaj) še ne ponujajo … Kot pravi Branko Bergant, imajo v domu zadnja tri leta stalno, predano ekipo zaposlenih, s katero so zelo zadovoljni. Dobro ekipo je dandanes težko dobiti, ob tem poudarja Bergant, saj so delovne razmere posebne, na Vršiču so 24 ur na dan, vsaj 22 dni na mesec. »Upravljanje koče pa zahteva od društva veliko truda, visoki so tudi stroški vzdrževanja. Pozimi so tu ekstremne razmere, zaradi nevarnosti plazov koča pozimi tudi ne more biti odprta, odpremo jo v začetku maja in zapremo nekje sredi oktobra,« pravi Bergant. V društvu si želijo, da bi pri koči uredili protiplazno zaščito, a ker stoji v Triglavskem narodnem parku, se pri posegih morajo držati zelo omejujočih zahtev zakonodaje. Bodo pa še letos začeli pripravljati projektno dokumentacijo za ureditev čistilne naprave, ki jo bodo - če bo vse po sreči - zgradili že prihodnje leto. Želijo si namreč, da bi koča v drugo stoletje svojega obstoja vstopila kot Okolju prijazna koča.