Skupina so posamezniki

V Galeriji Pungert so v sredo odprli fotografsko razstavo portretov avtorja Tomaža Lundra z naslovom Patchworks - Krpanke. Devetindevetdeset posameznikov, ki dajejo identiteto različnim skupinam.

Patchworks - Krpanke je skupni naslov serije portretov, ki je nastajala daljše obdobje, ko je fotograf Tomaž Lunder, zavedajoč se pomena vsakega posameznika, lovil najrazličnejše osebne zgodbe v objektiv svoje kamere in sčasoma oblikoval jasno idejo. Umet­nostna zgodovinarka Saša Bučan ob razstavi nadaljuje: »Res, da so to naključno izbrani znanci in neznanci, a prav za vsako zgodbo je ime, nihče od teh neznancev ne ostane anonimen. Avtor se je vsakemu približal do te mere, da se je med portretirancem in fotografom spletla globlja vez, kar zlahka opazimo, saj posamezniki delujejo sproščeno in s tem naravno.«

Sproščeni in naravni so tudi praporščaki, ki na vašo razstavo očitno niso ostali brez vabila, kot se jim je zgodilo ob osrednji proslavi dneva državnosti …

»So bili pa zato prisotni na proslavi dneva upora proti okupatorju 27. aprila. Preden so stopili na Kongresni trg in okrog njega naredili obroč, se je na Vegovi ulici v vrsti zbralo kakih 380 praporščakov. Zame je bil to pravi izziv, vsa tista rdeča barva, številni prapori, možje s partizanskimi kapami. Ker so stali mirno, sem z njimi komuniciral zgolj z očmi, čeprav sem jih fotografiral od blizu. Za dober portret pride v poštev razdalja dva metra in manj.«

Razstavljate enajst sklopov portretov, krpank, kot jih imenujete, na vsaki je po devet obrazov, skupaj torej devetindevetdeset portretov. Nedvomno gre za sad večletnega dela?

»Koncept za tako razstavo je nastal, ko sem leta 2004 v svojem studiu fotografiral skupino kitajskih umetnikov. Zanimala me je topografija obraza, barva kože, občutek, ki ga ta daje. Njihove portrete sem potem leta 2009 v velikosti meter krat meter razstavil v Miljah pri Trstu.«

Tudi provokativno, v Trstu se namreč naseljuje vse več Kitajcev?

»Tudi, po svoje. Kot bi Tržačanom želeli povedati: tukaj smo. Vendar to so bili posamezni portreti, kasneje pa sem se jih odločil združiti v zaokroženo celoto devetih portretov na eni krpanki. Gre za neke vrste skupinske portrete določenih socialnih, kulturnih, etično ali ekonomsko povezanih ljudi. Posnel sem jih v zadnjih letih na različnih lokacijah, prav s temi predpostavkami. V večini primerov sem lahko portretirancem tudi razložil koncept in dobil njihovo privolitev v sodelovanje.«

Portretirali ste zelo različne skupine ljudi, pa tudi portrete na umetniških delih v münchenski pinakoteki, zanimale so vas podobe iz arheološkega muzeja v Istanbulu …

»Če portreti živih ljudi poudarjajo njihov ponos, samopredstavljanje in globoko zavedanje pripadnosti svoji ideji oziroma skupnosti, pa portreti kipov, fotografij na plakatih in v revijah, portreti beneških mask ter slikarske upodobitve govorijo o nekem času, o avtorju, ki jih je upodobil …«

Ne odloča njihovo prepoznavno ime v javnosti, ampak pripadnost določeni skupini?

»Tako je. Kar nekaj serij portretov je nastalo v Istanbulu in Londonu. Fotografiral sem praporščake na proslavi, Kitajce v studiu, študente, ki v muzeju v Istanbulu varujejo razstavne prostore, obraze iz istanbulske šivalnice preprog, anonimne, ki so protestirali pred amsterdamsko borzo, Kurde med gladovno stavko na Trafalgar Squaru, pa tudi beneške maske, portrete s plakata v galeriji Satchi & Satchi v Londonu, umetniške portrete iz pinakoteke moderne umetnosti v Münchnu.«

Kako so portretiranci reagirali, ko ste jih postavili pred objektiv?

»Načeloma le redki niso želeli sodelovati. Za večino sem imena, mogoče tudi njihovo starost zapisal pod fotografije na razstavi. Pod vsako krpanko pa je napisano, za katero skupino ljudi ali naslikanih portretov oziroma kipov gre.«

Ste kot središčni portret postav­ljali pomembnejše obraze?

»Ne. Na postavitev posameznih portretov v krpanko sem gledal predvsem z likovnega stališča. Kompozicija, zgradba slike, kvaliteta posnetka tako sestavljajo kompaktno celoto. Likovnost je namreč v fotografiji bistvenega pomena.«