Iz ravnega Kansasa na hribovito Gorenjsko

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. julij 2012 / 06:00

Nicole Schmidt, Američanka iz Kansasa, je preteklo šolsko leto preživela kot učiteljica angleščine v osnovni šoli A. T. Linharta v Radovljici.

Še preden je prišla k nam, se je dobro naučila slovensko in kot pravi uživala vsak trenutek življenja v starem mestnem jedru Radovljice. Pogovarjali sva se, večinoma v slovenščini, tik pred njenim odhodom nazaj v ZDA. Pred tem se je s kolesom odpravila še v Ribnico, pozdravit sorodnike svojega krušnega očeta.

Kako ste sploh našli Slovenijo?

»Ko sem imela sedemnajst let, se je mama poročila z mojim krušnim očetom, v ZDA rojenim potomcem Slovencev. Ko sem bila stara devetnajst let, smo prišli na kratek obisk v Ribnico, kjer živijo njegovi sorodniki. Na hitro sem se zaljubila v Slovenijo. Sklenila sem, da bom naredila vse, kar je mogoče, da se vrnem. Izobraževala sem se za področju znanosti in vmes pisala prošnje za sredstva, tako da sem se lahko že leta 2008 za kratek čas vrnila v sklopu raziskovalnega projekta. Lani sem spet prišla v Ribnico in se udeležila tečaja slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa dobila še štipendijo za učenje slovenščine na domači univerzi. Po koncu študija sem bila eno leto na praksi v eni od Kansaških javnih šol. Ves čas sem si zelo želela tudi v praksi uporabljati jezik, ki sem se ga učila preteklo leto, se preseliti v Slovenijo in učiti tu. Pred tremi leti sem v Kočevju srečala učiteljico angleščine, ki sem jo prosila za pomoč. Dala mi je kontakt Katje Pavlič Škerjanc, direktorice projekta Enriched Foreign Language na zavodu za šolstvo. Takoj so mi ponudili službo za eno leto. Ponudili so mi kar nekaj šol, a ko sem na zemljevidu videla, kje je Radovljica, je bila izbira jasna.«

Vas je tu kaj presenetilo ali so bili otroci pač otroci, tako kot povsod?

»(smeh) Presenetilo me je, da otroci v šoli nosijo copate … in odgovor učiteljice na moje začudenje, ki je rekla le: seveda! Pa to, da smo šli na športni dan na Stol. Veste, prihajam iz dežele, kjer so sama polja, vse je ravno. Pri nas nimamo niti hribov, kaj šele gora! Športni dnevi so tu bistveno bolj zanimivi kot pri nas.«

Živeli ste v starem mestnem jedru, kajne?

»Tako je, prebivala sem v eni od sob mladinskega hotela na Linhartovem trgu. V trenutku sem vzljubila tako hišo kot Vidičeve, ki so skrbeli zame, kot bi bila njihova. In ne nazadnje: živeti v hiši, ki je starejša kot moja dežela, je nekaj prav neverjetnega!«

Kaj pa ste, razen družine, najbolj pogrešali?

»Poseben humor, ki ga imamo ljudje iz Kansasa, mi je pa res manjkal. Včasih sem se o čem pošalila, a nihče ni razumel … pa ne zaradi jezika. Pogrešala sem tudi šolska kosila. Doma smo imeli zanje na voljo kar celo uro in takrat sem lahko v bolj sproščenem vzdušju poklepetala s svojimi učenci. Zame kot učiteljico je bil to najboljši čas v šoli. Tu imate le dvajset minut, da na hitro pojeste …«

Se boste še vrnili v Slovenijo?

»Vsekakor. Prvega avgusta začenjam z novo službo na univerzi v Kansasu, kjer bom poučevala človeško anatomijo. Službe se že zelo veselim, a bom zelo pogrešala ljudi, ki sem jih spoznala tukaj. Postali smo pravi prijatelji. Pa kolesarjenje po hribih. Seveda, prepričana sem, da bom še prišla.«