Tatovi mojega življenja (2)

Miličina stara mama je raznosila po vasi čenče o tem, kako je Vladimir dober do svoje pastorke. Vendar so ljudje že ves čas nekaj šušljali, niso verjeli, da je to res. V majhnih krajih gre slab glas za vsakim človekom, ne glede na to, kam se premakne.

Milica pripoveduje: ''Mami je prišlo na ušesa, da je bil Vladimir že prej poročen, a da ga je žena nagnala, ker je nadlegoval njena otroka. Ob slišanem je naravnost eksplodirala in na vsak način hotela tiste, ki so čenčali, tožiti. Žal pa se je obrnilo drugače. Vladimir jo je nekega dne, na skrivaj, ne da bi se od koga poslovil, popihal v svoje staro gnezdo. Očitno so mu govorice obudile spomine in zaželel si je, da se vrne k prvi družini. Mama je bila povsem na tleh, na mojo nesrečo je takrat zbolel še brat, ne vem sicer, kaj točno mu je bilo, a smo ga morali odpeljati v bolnišnico. Krivdo zato so zvrnili name. Babica me je z vso močjo porinila po tleh in me tako nesrečno brcnila, da mi je zlomila ključnico. Prešinila me je grozna bolečina, bila sem kot omamljena, toda babica me je še kar tepla. Nazadnje sem, nemočna in ranjena, obležala, njene zmerljivke pa so se še zmeraj stresale name. Ne vem, koliko časa sem se kot megla vlačila okoli hiše, potem pa je mojo zveriženo postavo in bledico na obrazu opazi poštar, ki je mamo prisilil, da me je odpeljala k zdravniku. Ta me ni niti vprašal, kaj se mi je zgodilo, le kimal je, ko mu je mama razlagala, da sem si ''sama kriva''. V tistem trenutku bi dala vse, da bi bil kje blizu Vladimir in da bi me vzel na kolena in poujčkal. Ne morem povedati, kako silno sem pogrešala človeško bližino!''

Miličina mama ni bila dolgo časa sama. Nekje je staknila nekega Prekmurca, ki se je, tako kot nekoč Vladimir, kar vselil k njej.

''Pogosteje je bil pijan kot trezen, naju z bratom ni niti opazil, kaj šele, da bi z nama spregovoril kakšno besedo. A ne bodi vrag! Ne vem, ali sta minila dva meseca, že se je od nekod priklatil Vladimir. Malo čudno je gledal, ko je videl, da je njegovo mesto zasedeno, a se ni dal odgnati. Naredil se je neumnega in se zvečer ulegel kar na kavč v kuhinji. Ko je slišal za mojo ključnico, me je milo pogledal in me pobožal po laseh. Od sreče sem zardela in ob prvi priložnosti, ko sva bila sama, sem mu brez besed sedla na kolena. Močno me je stiskal k sebi in nekaj mrmral, medtem ko so se dogajale ''tiste reči''. Nič več me ni bilo strah, na nek način mi je bilo celo lepo, saj sem čutila, da me ima vsaj eden pri hiši rad,'' se je trgalo iz njene duše.

Vladimir se je s kavča preselil v spalnico, o tem, kaj so v njej delali vsi trije, Milica ne ve povedati. Spet pa so se dali ljudem v zobe, saj se jih je opravljalo blizu in daleč.

''Nekoč so prišli iz centra za socialno delo, dve ženski in en moški. Sedli so za mizo v kuhinji, veliko spraševali in zapisovali. Ko so me vprašali, kaj se je zgodilo z mojo ključnico, sem morala reči, da sem padla s kozolca. Ko so me eno in isto pobarali tretjič, sem molčala in gledala v tla. Več kot enkrat hkrati se pa res nisem znala lagati. Najbolje bo, da damo otroka v rejo, je rekla ena in se resno zazrla v babico. Ta je skočila pokonci, pokazala name in siknila, da lahko grem, a fantka pa ona ne da nikamor. Stala sem tam kot kup nesreče, o meni so govorili, kot da sem zrak, robot.''

Po milico so prišli šele čez več mesecev. Kdaj točno, se niti ne spomni več. Mame ni bilo doma, babica pa je stopila na prag in nadvse prijazno pozdravila ženski, ki sta prišli po dekle.

Saj si velika punca, nič ne boš jokala, kajne, sta ji prigovarjali. Milici je bilo vseeno, kam gre. Njeno srce je tako ali tako že celo življenje jokalo, pa ni bilo nikogar, ki bi ji brisal solze.

V družini, kamor so jo poslali, so bili že trije rejenci. Dva sta bila v petem ali šestem razredu, kadila sta kot Turka. Suada je komaj kaj znala slovensko, vseeno pa sta se z Milico hitro spoprijateljili. Rejniki so bili preprosti ljudje, najbolj so bili srečni, če se jim otroci niso valjali pod nogami.

''Ona je bila zelo slaba kuharica, zmeraj je bilo ali preslano ali zasmojeno. Vsak dan smo jedli nekakšne čorbe, v katere smo namakali star, posušen kruh. Edini posladek, ki se ga spomnim, je bil vaniljev puding, preko katerega smo, ko se je ohladil, polili malinov sirup. Enkrat ali dvakrat so nam dovolili iti v kino, a sta se fanta napila in stepla, potem smo bili, za kazen, ker nismo pazili drug na drugega, vsi obsojeni na hišni zapor.''

Nekoč sta Milico obiskala mama in Vladimir. Menda zato, ker sta jo morala, ker so jima tako ukazali.

(Se nadaljuje)