Franica Košenini postane Franja dr. Tavčarjeva

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 11. oktober 2011 / 06:00

Po vrsti ljubezni, ki so bile večinoma bolj umišljene kot resnične, se je Tavčar po treh letih osvajanja tudi oženil, z Ljubljančanko Franico Košenini, ki je 22. maja 1887 postala Franja dr. Tavčarjeva. Ljubezen do nje mu ni bila v pogubo, temveč v vsestransko povzdigo ...

Naposled se je našla ena, ki je postala njegova žena. »Leta 1884 je vse leto izhajal v Ljubljanskem zvonu Tavčarjev roman Mrtva srca, ki se je zdel nekaterim našim vodilnim sodobnikom preromantičen. Šolarka Franica Košeninijeva pa ga je s takšnim užitkom prebirala, da si je želela spoznati avtorja. Ko se ji je to na nekem plesu posrečilo, se je vanj zaljubila, pa tudi on vanjo. Triintridesetletni pisatelj je bil dovolj galanten, da je na dobrodelni prireditvi za dvajset goldinarjev odkupil oleandrov cvet iz njenih las, hkrati pa preveč malodušen, da bi si lahko resno upal misliti na to lepo, živahno dekle. Ne le, da se mu je zdela po letih premlada, sebi samemu se je v tistih časih videl za vsako novo ljubezen prestar. Saj je prav v teh časih zaključil dve desetletji, odkar mu je bila prva ljubezen s prvimi verzi sprožila mladostno ustvarjalnost, in to doživetje je bilo zanj nekaj tako bolečega, kot da mu je do smrti ranilo srce. Dve leti manj kot dve desetletji se je vanj nabirala grenkoba, ki mu je oblikovala prvi mladostni roman. Še tri leta delj je potreboval, da ga je mogel dati javnosti. In igra usode je hotela, da mu je prav ta roman privabil novo ljubezen, ki se je končala v srečnem zakonu.«

Marja Boršnik, ki je lahko le v dvojnem naporu raziskovalne vneme in literarno zgodovinske domišljije zapisala sijajni odstavek, kakršen je navedeni, vrh tega ni spregledala dejstva, da je ravno v letu, ko so začela izhajati Mrtva srca, umrla tudi njegova prva velika ljubezen: Emilija Garz. Pisanje romana, ki je v naslovu nosil mrtvo srce in smrt tiste, zaradi katere je srce umrlo, oboje je bilo priprava na ponovno oživitev avtorjevega srca. Še prej pa so Mrtva srca ogrela srce Franice Košenini. Kdo je bila ta mična gospodična? »Franica je bila potomka iz zelo premožne meščansko-posestniške družine. Kot edinka je zgodaj osirotela. Vzgajala se je v bogati trgovski hiši na Poljanski cesti »pri špickramarju« (prodajalcu čipk), kjer so jo stari stric Franc Lukman, teta Ajka (Josipina) Arce in stric Rajko Arce – bogataši brez potomstva – neusmiljeno razvajali.« Ja, eni imajo pa res srečo! »Rastla pa je v slovensko zavedni družini, kjer ji ni manjkalo slovenske duševne hrane, ki jo je pri nemški vzgoji v uršulinskem samostanu tako pogrešala.«

Leta 1883 je deželno glavno mesto Ljubljana obiskal cesar Franc Jožef. Vse živo je sodelovalo v pripravah na sprejem. Ob prihodu so najvišjemu gostu na čast inscenirali slovensko kmečko ohcet. »Tam je Franica prvič javno nastopila kot prva nevestina družica. Tudi Tavčar, ki mu za takšne slovesnosti ni manjkalo smisla, je pri tej ohceti sodeloval, s tem da je preskrbel godce iz Poljan.« Vendar sta se z bodočo nevesto pobliže srečala šele naslednje leto na čitalniški »besedi« in dobrodelnem bazarju, kjer se je skorajžil in odkupil tisti oleandrov cvet iz njenih las. Na njegovo ljubeznivo ogovarjanje se je odzivala brez dlake na jeziku. Njena prva ocena Tavčarja je bila: »zanimiv, zal, samo strašno – grob!«

Franica ni bila le bistra in temu primerno odrezava, temveč za svoja leta tudi zelo razgledana. Teta Ajka jo je že kot šolarko vodila na gledališke, plesne in druge prireditve. Tavčarjev prvi, podeželsko petelinji nastop pred njo je spodletel. Iz žensk se je rad ponorčeval, pri Franici pa to ni »vžgalo«. »Ni bil vajen odločnih, energičnih, samostojnih deklet, pri teh letih pa še celo ne. Očitno je njegov manever spodletel in vlogi sta se zamenjali. Dekle se ni dalo zmesti, plah je postal njen častilec. Ni si ji upal izreči odločne besede, sledil pa ji je na cesti in na vseh plesih. »In zaljubil se je v dekletce tako, da ji je pošiljal šopke, pozvedel celo pri njeni šivilji, kakšne boje bo njena toaleta na prihodnjem plesu, ter ji vselej naročil in poslal šopek z manšeto v boji njene vsakokratne obleke.« (Fran Govekar). Tako se je začela ljubezen, ki se to pot ni končala v romanih, temveč z bogato poroko.

Tavčarjeva poroka

Spomine na prva srečanja Ivana Tavčarja in Franice Košenini je zapisal Fran Govekar. »Napram Franjici je ostal galanten in plah, dasi v občevanju z ženskami ni bil brez izkušenj. Vedno pa je izkušal svojo ljubezen prikrivati z dovtipi in roganjem. Zaradi dekleta, ki je bilo po svoji omiki, ljubeznivosti, zgovorni in družabni okretnosti doma v najboljši slovenski in nemški družbi ter je zaradi svoje lepote in imovitosti imelo vedno mnogo spremljevalcev in nezatajevanih občudovalcev, je začel čutiti celo prav neprijetno vznemirljivo ljubosumnost. Trpel je tem bolj, ker si je v neutemeljeni hipohondriji dopovedoval, da je za tako mlado, živo dekletce prestar in predolgočasen. Zato je, kakor Prešeren, 'dolgo upal in se bal' izreči odločilno besedo. Končno je odpotoval na oddih v Rogaško Slatino. Odondot je začel pisati pisma …«

A Tavčar se je seveda še predobro zavedal, zlasti iz lastnih skušenj, da »z golim zdihovanjem in samimi pogledi« ne bo nič opravil. Zato se je osvajalskega dela lotil tako, da ga ni nič več zaustavilo, čeprav je trajalo tri leta. To sklepamo po dejstvu, da se je vsa reč končala s poroko. S Franico sta se poročila v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, 22. maja 1887. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Prvi je bil sin Ivan, ki se je rodil že 14. septembra 1888, sledili so mu Fran (1890), Josipina (1891), Ante (1896) in Igor (1899). Žal je imel od vseh petih samo slednji dva sinova, Ivana in Igorja, a še ta dva sta se tragično pokončala usodnega 23. septembra 1948.

Dejstvo, da je že mesec dni po poroki od Slovenske matice kupil veliko dvonadstropno hišo na Bregu ob Ljubljanici št. 8 (danes št. 10; na njej je spominska plošča), priča, da je nakupu botrovala nevestina dota. Kupnina je znašala 11.000 goldinarjev, 5.000 je izplačal ob podpisu pogodbe, ostanek se je zavezal poplačati v treh enakih in zaporednih letnih obrokih. Tudi sicer je bil v tistih letih zelo uspešen, vse mu je šlo navzgor. V pisarni je zaposlil prvega koncipienta, dr. Danila Majarona. Od 1884 je bil ljubljanski občinski odbornik, od 1889 deželni poslanec, od 1887 podpredsednik, od 1888 pa predsednik upravnega odbora delniške družbe Narodna tiskarna, ki je tiskala Slovenski narod. Številne so bile njegove društvene funkcije, kar naprej je nastopal kot govornik na raznih prireditvah. Njegova mlada žena ga v tej vsestranski vnemi nikakor ni ovirala, prej spodbujala.

Religiozni izvor Tavčarjeve erotike

Po poroki je Tavčar svoja močna erotična nagnjenja izživljal v literarnem ustvarjanju. Njegova dela so dobesedno nabita z erotičnim vzdušjem. Temu bi težko kdo oporekal. Vprašamo se raje, od kod ta erotika izvira. »Erotika vzkali v Tavčarju že zelo zgodaj, in to iz religioznosti.« To je trditev Marje Boršnik. Kot je pri njej običajno, poišče avtorica tudi tej domnevi potrdila v Tavčarjevih delih. Najprej v pismu, ki ga je 4. avgusta 1886 pisal svoji izvoljenki iz (Rogaške) Slatine v Ljubljano. »Premila moja Franica! Obljubil sem Vam, pisati o ljubezni, pisati Vam o moji ljubezni … Povedati Vam hočem zgled svojega življenja! Ko sem bil star 14 let zahajal sem doma še v cerkev. Na desni strani v zidu napravili so bili tedaj novo mater Božjo. Imela je rožnat obrazek, a v beli roki držala je malo rudeče srce, ter ga tiščala na svoje prsi. Okrog nje naslikane so bile palme in druga tropična drevesa s širokimi peresi. Tudi so prižigali vsako nedeljo obilo lučic, da se je vse žarilo po steni. Vidite v to mater Božjo sem bil pol leta prav resno zaljubljen! Sanjal sem o nji, in gojil sem vročo željo, da bi vmerl, ter se tako združil ž njo, ki mi je bila tedaj vzor vse ženske lepote. Nekega dne pa sem se hipoma prebudil. Nekdo je namreč trdil, da je tista mati božja podobna Županovi Ančiki, dekletu, ki ni bilo ne lepo ne grdo, a toliko leno, da ni bilo za drugega vporabiti, nego, da je pasla kokoši po vertu. V mojem srcu pa je slana pobrala ljubezen in bilo je nekaj časa prazno in nesrečno: poteptani so bili vzori, in na njihovem mestu stala je lena Ančika, ki je bila v resnici podobna tisti materi Božji. Tako prebujenje je grozno, in komur je dano, si ga več nazaj ne želi.«

Enako trditev – da se mu je prva ljubezen prikazala v podobi Matere božje – ponovi Tavčar tri desetletja pozneje, v Cvetju v jeseni. Tu je njegova junakinja Naša gospa z Gore. »V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepšega nahajati. / Ko je nato stopil pred oltar mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v naši sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi sončnimi žarki …« Kakor se je v rani mladosti začelo, se je na starost ponovilo. Ko opisuje Metino lepoto, jo primerja s podobo svete Cecilije. »Na obraz ji je padala polna svetloba. Kako naj vam, ljube prijateljice, popišem ta obraz? To je ravno: ne da se popisati! Pogledal sem jo, ali takoj je odmaknila oči ter jih je dvignila proti stropu. Prešinila me je misel: ta obraz, nebeški Rafael, se je moral nekdaj že zibati pred tvojim duhom! In res, v Bologni je bilo, ko sem koprnel pred Rafaelovo podobo svete Cecilije! Naša Meta je imela obraz te svete Cecilije. Čarobni vtis pa so povečevali svetli, na rdeče spominjajoči lasje, ki so v debelih kitah težili sveto Cecilijo z Jelovega brda …«

Nam je ljubezen res v pogubo?

Tavčarjeva osrednja in najbolj znana trditev o ljubezni je tista, ki ji pripisuje pogubnost. »Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku!« To je zadnji stavek povesti V Zali (1894), vodilna misel (leitmotiv) tega pisanja, ki se v njem kar naprej oglaša, kot se v kakem glasbenem delu variacije na isto temo. Toda: te misli ne smemo razumeti preveč dobesedno. Ljubezen je pogubna le za tistega, ki je ne uspe do kraja izživeti, se v njej uresničiti! Sicer pa je gibalo našega življenja in kdor gre z njo v korak, kdor ji je kos, tega osreči. Takšno je (po mojem spominu) razumevanje Tavčarjeve misli, kakor jo je na Glasovi preji v Gorenji vasi razložil prof. Franček Bohanec.

Tavčar je svojo misel »ilustriral« v primerih glavnih junakov. To so štirje ljubezenski pari: kanonik Amandus in Mrakova Katrica, Jernač izpod Skale in Zalesnikova Reza, šepasti Tinče in Komarjeva Lenčka ter žalostni Miha in Ramovševa Polonica. Amandus se v trenutku, ko se zave njemu prepovedane ljubezni do Katrice, le-te ustraši in se kljub odsvetovanju ranocelnika odloči za vrnitev na loški grad. Pogubita ga ta pot oziroma njegova lastna odločitev, ne ljubezen kot taka. Če bi se upal soočiti z njo, bi gotovo preživel. »In zakaj nečete ostati?« ga pred slovesom vpraša Katarina »in nehote zardi da je kakor roža cvetoča«. »Morda sem že grešil, in ker ni izpovednika, zakaj bi se ne izpovedal tebi? Greši se v dejanjih, toda še mnogo več se greši v mislih. In tako sem grešil tudi jaz, najsi sem brez moči ležal na tem ležišču. Meso je bilo slabo, ali duh je bil še slabši … Prav ni bilo… ali grešila si nezavedno, ko si v prešli noči pritiskala svoje lice k mojemu obrazu. In čutilo se mi je tvoje lice kakor voljan in mehak žamet, in pregrešen ogenj mi je prepregel dušo, in premagala me je moč satanova, ki nam, božjim služabnikom, neprestano nastavlja mreže svoje …« Potem ji izpove, kaj se mu je sanjalo: da je šel k svetemu očetu v Rim in ga kleče prosil, naj mu dovoli skleniti »zvezo, ki je prepovedana služabnikom Gospodovim«. Katarina ga v svoji luteranski vnemi takoj zavrne: »Te sanje niso od Boga, temveč od peklenskega zmaja! Nikjer v Pismu ne stoji, da bi si ne smel služabnik božji poiskati družice, kakor jo je Bog dal tudi Adamu v raju. Saj tako so govorili oni, ki so učeni in poznajo Sveto pismo od prve do zadnje besede!« Ženska razlaga, ki ji ni kaj dodati.

Jernač izpod Skale se v svoji pripovedi izkaže kot pravi psihoanalitik. Zalesnikova Reza mu je bila všeč že od samega začetka. »Všeč mi je bila in rad sem jo že imel, predno sem govoril ž njo … Če mi je prišla naproti, obrnila sva se, ali po resnici povem, da mi je v srce dobro delo, ko sem stopal mimo nje. Ej, kaj bi govoril! Bodisi že, kakor hoče, lepi so časi, ko se mlademu človeku užge srce, da je hipoma vse v plamenu kakor slamnata streha, če vseka strela vanjo. Poguma, da bi bil z dekletom izpregovoril – z besedo se pri ženski vse opravi – tega poguma, seve, nisem imel, in samo v cerkvi – Bog mi odpusti greh! – zamaknil sem se tu in tam v njen obraz, ko je takisto ponižno in pobožno sedela v klopi ter vestno poslušala, kako je gospod z lece oznanjal, da je ljubezen med moškim in žensko prepovedana, ker se iz nje napravita greh in pregreha. Moje srce pa je bilo takrat trdo in kamnito, in na pobožne opomine s svetega kraja sem neprestano odgovarjal sam sebi: 'Kaj bi govoril, ljubezen je prav tako od Boga kakor vse drugo na zemlji; in če bi me Zalesnikova Reza hotela, takoj me ima, če bi le hotela!' Od takrat je minilo dosti časa, danes pa vem, da ni vse, kar je v ljubezni, od Boga, in da ima vrag dostikrat svojo trdo roko vmes! in pri tem ostanem!« Tega, da je bil »vrag« v njegovem primeru njegova lastna bojazen pred ženskami in ženitvijo, ne pove, ker tega ne spozna. Če bi k Rezi korajžno pristopil, z besedo in dejanji, bi jo pač dobil. Ko bi se ljubezen ubesedila in udejanjila, bi hkrati prešla in bi mu ne bila več v pogubo. Tavčarjevi misli, da nam je ljubezen vsem v pogubo, bi morali torej dodati še njen »če«: če je izživeti ne zmoremo.