Avtodom je njun drugi dom

"Avtodom je naš drugi dom!" poje himna slovenskih avtodomarjev. Za Pavlo in Milana Pintarja z Breznice to še kako drži - celo več, lahko bi rekli, da je avtodom večji del leta celo njun prvi dom. Kako tudi ne, saj vsako leto v njem preživita več kot dvesto dni!

Rekord sta postavila pred nekaj leti, ko sta bila z avtodomom na poti kar 290 dni v enem letu. Sicer pa sta od leta 1995, ko sta kupila svoj prvi avtodom, v njem preživela že več kot devet let oziroma natanko - 3386 dni. Vso to natančno statistiko vodi gospod Milan v svojih dnevnikih, v katerih podrobno popisuje sleherni dan, ki ga prebijeta na poti v Adrii Compact (kupila sta jo leta 2008, prej sta dvanajst let imela Granduco), vse kraje, ki jih obiščeta, in vsa doživetja, ki jih je vredno popisati. V teh letih »avtodomarstva« sta prevozila večino evropskih držav, bivala sta v 199 različnih kampih, zase pa pravita, da sta se nekako »specializirala« za Madžarsko, ki sta jo prepotovala podolgem in počez, bivala pa v kar 45 njihovih kampih. »Leta 1951 sem bil med prvimi taborniki v Sloveniji in dolga leta smo hodili taborit, po vsej Jugoslaviji, s šotorom. V času študija v Ljubljani sva s Pavlo z motorjem, nato pa s fičkom, predelanim tako, da se je v njem dalo prespati, prevozila celo Jugoslavijo, vse do Albanije. Potem sva kupila potovalno prikolico, ki sva jo imela dvanajst let, s katero sva najraje potovala po jadranski obali od kampa do kampa. Leta 1995 pa sva kupila prvi avtodom, ki je bil eden prvih v tedanji jeseniški občini in je bil prava atrakcija,« pripoveduje gospod Milan. Soproga pa dodaja: »Takrat je nek deček avtodom opisal tako: Spodaj avto, zgoraj hiša …« In res, zakonca Pintar imata v svojem avtodomu vse urejeno tako, da se počutita kot doma. Veliko jima pomeni, da imata satelitsko anteno, s katero lovita slovenske radijske in televizijske programe, kjerkoli že sta. Tako gospod Milan vsako jutro že ob pol šestih, ko se zbudi, posluša prvi program slovenskega radia. V avtodomu ima tudi brezžični internet, tako da je ves čas dosegljiv po elektronski pošti, ki si jo izmenjuje zlasti s prijatelji avtodomarji. Pred desetimi leti je bil namreč med ustanovitelji slovenskega karavaning kluba (Caravaning club Slovenije), danes je njegov častni član in zelo dejaven v seniorski sekciji, in v teh letih so avtodomarji postali prava vesela druščina, ki se redno dobiva na srečanjih. »Na ta srečanja pa hodiva 'kronično' rada,« priznava gospa Pavla in dodaja, da jima ogromno pomeni druženje in izmenjava popotnih izkušenj. Na poti običajno ostaneta deset ali štirinajst dni, na dan pa prevozita krajše etape, dolge dvesto, tristo kilometrov. »Pomembna je vsebina, ne kilometri,« je prepričan gospod Milan, ki običajno vozi, soproga pa skrbi za navigacijo. In ko se ustavita, med drugim, za kuhanje. »Za avtodomarje velja: špageti, špageti, pa kakšna omaka … A midva ne komplicirava, včasih kaj skuham vnaprej in vzameva s seboj v zamrzovalniku, včasih greva jest tudi v kakšno gostilno ali restavracijo, če slišiva, da je dobra,« pravi gospa Pavla. Zato se tudi ne strinja, da je avtodomarstvo drago. Za avtodom sta sicer odštela 40 tisoč evrov, a kot pravita, na poti srečata ogromno mladih družin z manjšimi, starimi avtodomi, vrednimi morda pet ali deset tisoč evrov. »Ko si na poti, tudi ni treba, da zapraviš več kot doma. Hrano kupiš v trgovini, tako kot doma. V državah, ki imajo razvit karavaning, je običajno nočitev na postajališču za avtodome celo brezplačna,« pravita. Med državami, ki so avtodomarjem zelo prijazne, izpostavljata Italijo in Francijo. Slovenija, na drugi strani, je tovrstno še zelo nerazvita. Zato si zakonca Pintar zelo prizadevata za popularizacijo karavaninga pri nas in za njegovo razlikovanje od kampinga. »Z avtodomom si samozadosten, ne potrebuješ sanitarij, tuša, kuhinje, zadošča postajališče in morda še prostor za natočitev vode in praznjenje odpadne vode,« pravita.

Odkar sta upokojena - gospa Pavla je delala kot učiteljica naravoslovja na žirovniški osnovni šoli, Milan, po izobrazbi magister, pa na televiziji - imata veliko časa za potepanja z avtodomom. Otrok nimata, domov prideta plačat položnice, uredit vrt, potem pa ju že spet vleče naprej … »Znava si narediti, da nama je lepo. Saj sva tudi doma rada, a da bi doma na vrtu vsak dan plela plevel … Greva raje na pot, čeprav za eno noč v Kranjsko Goro, če je tam fina družba!«