Praznovali razdvojeni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. julij 2012 / 06:00

Je dan državnosti praznik vseh državljanov ali le tistih, ki so imeli za rojstvo te države (naj)več zaslug? Če bi sodili po letošnji osrednji proslavi tega praznika, ki se je zgodila v petek, 22. junija, na Kongresnem trgu v Ljubljani, sta odgovora najmanj dva. Slavnostni govornik dr. Danilo Türk, predsednik republike, je v svojem umirjenem govoru poudaril, da je to naš skupni praznik. Če bi sodili po provokativnem uvodu, ki ga je prebral dramski igralec Jernej Kuntner, napisal pa očitno eden od politkomisarjev Janševe SDS, je to predvsem praznik prvoborcev, tistih, ki so se za našo državo borili z orožjem. Vsi drugi smo po njihovem tako ali tako nekakšni drugorazredni državljani.

Jernej Kuntner je povedal, kar sledi: »Želeli smo mirno oditi na svoje, oni pa so na nas poslali eno najmočnejših armad v Evropi. Slovenija je takrat pogumno ostala v obrambi, proti odporu so javno nastopile posamične organizacije zveze združenj borcev, njihov sedanji predsednik pa je že pred tem dejal, da bi bila odcepitev Slovenije od Jugoslavije za nas samomor. In le nekateri so se umaknili na varno k Vrbskemu ali Ženevskemu jezeru. Med njimi tudi taki, ki imajo veliko pripomb na letošnjo državno proslavo. V vojni za Slovenijo so padle tudi žrtve. Ne žalimo njihovega spomina s totalitarnimi simboli, ki jih je nosil agresor. Prav oni in njihovi svojci so dali največ, kar človek lahko da, da je Slovenija danes svobodna in neodvisna …«

Pravzaprav je vse, kar je zapisano v gornjem odstavku, res. Napadla nas je »ena najmočnejših armad v Evropi«. Res je, kar je izjavil Janez Stanovnik, in res je, da borci s svojimi prapori niso sodelovali na slovesni razglasitvi samostojne države. Ne vem, kdo se je umaknil »na varno k Vrbskemu ali Ženevskemu jezeru«. Kolikor vem, pa je takrat v Ženevi kot jugoslovanski diplomat služboval sedanji predsednik republike, ki se je takoj vključil v diplomatsko dejavnost nove države. V njegovem uradnem življenjepisu piše: »Julija in avgusta 1991 je neformalno (s pooblastilom zunanjega ministra) predstavljal takrat še nepriznano Slovenijo v Ženevi v stikih s predstavniki OZN, KVSE in Sveta Evrope.« Biti v diplomatski službi nove države pa je seveda čisto nekaj drugega kot »umakniti se na varno« ali po vojaško »dezertirati«. Rdeča zvezda je v stalinističnem kontekstu res totalitarni simbol, za Slovence pa je bila v letih 1941-1945 tudi in predvsem simbol upora proti okupatorju. In »da je Slovenija danes svobodna in neodvisna«, se je moralo v prid temu smotru marsikaj zgoditi že v desetletjih in stoletjih pred letom 1991.

V besedah, ki jih je nekdo naložil v branje povezovalcu kulturnega programa, je torej marsikaj res, a izrečene so bile na nekulturen način, ob nepravem času in na nepravem kraju. Predsednik republike in predsednik njene vlade sta na proslavi skupaj sedela v prvi vrsti. Slavnostni govornik je bil prvi, meni pa se je zdelo, kot da je hotel drugi ali nekdo od njegovih najbližjih sodelavcev imeti še svoj govor oziroma, da je hotel skozi usta povezovalca programa povedati tisto, kar misli on. In glede na to, da lahko slednji svoje poglede izpoveduje, kadar hoče in kjer hoče, bi se lahko ob tej priložnosti odrekel takšnemu načinu. Še bolj pa me skrbi vprašanje, v kolikšni meri je ta razdvojenost v vrhu države prisotna tudi med državljani. Slovenci smo v duhovih ločeni že od Mahničevih in Tavčarjevih časov in dobro še pomnimo, v kaj se lahko takšna mirnodobna ločitev sprevrže v vojnih razmerah. Še sreča, da smo bili v teh dneh pred 21 leti bolj enotni!