Milena Zupančič

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. junij 2012 / 06:00

»Biti igralec je res čudovit privilegij narave. Na odru še posebej. Tiste znamenite deske so zares čarobne. Spremenijo te popolnoma. Ko stopiš nanje, si drug človek, odvržeš masko vsakdanjosti, prikličeš na dan vso svojo drugačnost, vse tisto, česar se zunaj odra sramuješ in kar zakrivaš. Postaneš poseben, izjemen človek, svojo povprečno zasebnost nadomestiš s silovito enkratnostjo izjemne usode. Ko je čarovnije konec, ko odrske luči ugasnejo, se znova odeneš v lupino, v kateri ostane skrito mehko, občutljivo jedro. Brez sprenevedanja priznavam, da pripadam gledališču popolnoma, scela, brez ostanka. Potrebujem ga in si ga lastim, občutek imam, da imam naravno pravico do njega, skupaj s tistimi mojimi prijatelji, ki ga jemljejo in se mu predajajo prav tako resno kot jaz. V mislih imam Gledališče ne glede na kraj, jezik, gledališče z veliko začetnico, in ne gledališko hišo. Za to ljubezen, za to vzajemno pripadnost brez pomislekov žrtvuješ veliko: raniš, mučiš, zbadaš svojo občutljivost, da jo narediš še bolj občutljivo, srcu naprtiš divje ritme, telo enostavno prisiliš, da nikoli na zboli; ima pravico samo dokončno omagati. Energijo, s katero sicer varčuješ, na odru razsipaš brez zadržkov. Zato je Gledališče moje in naše. Hkrati ko občutim, da je gledališče moje, se zavedam, da sva skupaj last občinstva, in si želim, da bi tako še dolgo ostalo. Zares bi bilo pretirano misliti, da gledališče spreminja svet, da ga izboljšuje; prepričana pa sem, da umetnost in s tem tudi gledališče ljudi bogati, jih dela bolj omikane, bolj strpne, bolj odprte, bolj razmišljajoče, da skratka odpira etična vprašanja. Brez omikanega in etično občutljivega človeka pač ni mogoče pričakovati bogatega in razgibanega človeškega sveta.«

Tako je Gledališče in svojo vlogo gledališke igralke opisala Milena Zupančič v monografiji, ki ima v naslovu njeno ime in priimek. Izdalo jo je Slovensko narodno gledališče Drama v Ljubljani kot posebno številko Gledališkega lista. Zelo lepa knjiga je to, oblikoval jo je Matjaž Vipotnik, uredila Mojca Kranjc. Predstavili so jo 5. junija, kar v njeni Drami - kje pa drugje! In kakšno nesoglasje je bilo to dejanje s tistim, kar se je umetnici primerilo nekaj tednov pozneje, ko so ji iz njene hiše na Bohinjski Beli ukradli vse njene dragocenosti, tudi gledališke nagrade. »Pokradli so tisto najvrednejše, kar tudi v denarju nima cene, se pravi razne spomine na mamo in druge, Borštnikov prstan, zlate lovorjeve vence, nagrade in podobno, kar je bilo zlatega,« je povedala. Te prav nič gledališke vloge ji seveda ne privoščimo, naj ne doživi nobene ponovitve in naj ne zagreni njene pripadnosti rodni Gorenjski!

Kako pa doživlja svoje igralske vloge? Igra seveda ženske, ne moških. »Svojih žensk - pa naj gre za krhko deklištvo Mete v Cvetju v jeseni, razigranost Puže Froufrou v Dami iz Maxima, čutnost Agate v Zločinu na Kozjem otoku ali Žašlerice v filmu Vdovstvo Karoline Žašler, božjo čistost Lenke v Svatbi, revolucionarno vero Ane, človeško popolnost Marje v Blodnjah, strahotno osamljenost Blanche DuBois, ranljivost Francke v Kralju na Betajnovi, vdanost Zofije v Izgubljenem sinu, grozo Medeje, streznjenost Lidije v Zidu, jezeru, ljubezensko nepotešenost Natalije Petrovne Turgenjeva in še vse druge ženske usode - ne poskušam slikati skozi atribute ženskosti same na sebi; žensko naravo zmeraj razumem kot doživljajski ali spoznavni privilegij. Seveda ne maram tega početi na način feministične histerije; poskušam osvetliti nepremostljivo razliko med ženskim in moškim principom sveta.«

Gornja navedka sta iz besedila z naslovom Od Genetove Claire do Shakespearjevega Norca, pod katerim stoji, da je napisano na Bohinjski Beli, v decembru 1992. V monografiji je poleg izbranih besedil tudi cela množica zgovornih fotografij, zlasti tistih, ki jo kažejo v številnih igralskih vlogah. Nekatera besedila (govori, predavanja) pa pričajo, da je igralka tudi sicer angažirana osebnost. »Ko sem se bolj intenzivno ukvarjala s problemi ekologije (z zajezitvijo Save Dolinke, z onesnaževanjem okolja na Koroški Beli), sem želela dopovedati, da nimamo pravice uničiti tega, kar smo si od zemlje le sposodili, kajti zmeraj znova naravno bogastvo pripada tudi prihodnjim rodovom. Ni vedno slabo imeti omejene finančne, človeške in prostorske vire. Včasih hvala bogu preprečijo realizacijo ne preveč skrbno premišljenih projektov …« Zveni aktualno, mar ne! Milena Zupančič je osebnost, ki smo je lahko samo veseli in smo nanjo ponosni.