Kozarec z marmelado izniči trud tisočih

Zakaj je pomembno ločevati in kako ločevanje dojemajo tisti, ki se z našimi odpadki srečujejo vsak dan. V smetarski zgodbi s fanti iz Komunale Kranj.

Misel na odpadke se je včasih v gospodinjstvih običajno začela in končala v zabojniku pred domačo hišo oziroma stanovanjskim blokom. Danes se nekoliko prej, saj (velika večina) pridno ločuje že v kuhinji, kopalnici ali otroški sobi. Kako za odpadke po našem neprostovoljnem delu, ki pa resnici na ljubo niža zneske na položnicah, poskrbijo smetarski delavci? Po odgovore smo se odpravili v Komunalo Kranj, ki je v želji po čim boljšem ločevanju v začetku meseca vpeljala akcijo Ločevanje je zakon!

In ker je zakon, vsebnost zabojnikov, pa tudi njihovo (pre)polnost in stanje zabojnika, pregledujeta komunalna kontrolorja. In zakon je tudi zato, ker je posel s smetmi donosen. Vsaj tako pravijo zgodbe iz tujine. Iz Palerma pa je že večkrat do nas pljusnila zgodba o tem, kaj se zgodi, če smetarji svojega dela ne opravljajo. Napisati smetarsko zgodbo je izziv. Prvič zato, ker so vsaj včasih starši otrokom, ki niso bili pridni, zabičali: »Če ne boš priden, boš smetar.« Drugič zato, ker ima skoraj vsakdo v glavi misel, da delo z odpadki smrdi. Tretjič tudi zato, ker je bilo na dan, ko smo se dogovorili za del skupne poti s smetarskimi delavci in kontrolorji, peklensko vroče. Ja, v Palermu (mafija!) bi smrdelo.

Vsak dan ob šestih

Smetarski delavci se v poslopjih Komunale Kranj v Zarici (sami mu pravijo zbirni plato) zberejo ob 6. Uri zjutraj. Pod streho, v vrsti kot v vojski, čaka devet smetarskih tovornjakov. Vodstvo in ekipe se v četrt ure pogovorijo, kdo gre na katero progo, kje so kakšne posebnosti, morda o novem odjemalcu njihovih storitev … »V zadnjih tednih se veliko pogovarjamo o pravilnostih oziroma nepravilnostih pri odlaganju odpadkov v posamezne zabojnike. Z junijem imajo namreč tudi smetarski delavci več pristojnosti, saj lahko tudi ti lastnike prek nalepk na zabojnikih opozarjajo o nepravilnostih. Te pa morajo najprej predvsem dobro poznati, « razloži Beno Fekonja iz vodstva Komunale Kranj.

Po jutranjem sestanku se flota sedmih do devetih tovornjakov, nekateri so že opremljeni z bralniki čipov, ki so v zabojnikih, večina pa ima v zadnjem delu kamero za voznikovo lažje spremljanje dogajanja ob praznjenju zabojnikov dveh smetarskih delavcev, odpravi na pot. Iz Zarice po Mestni občini Kranj, en teden mešane odpadke (zeleni pokrovi), en teden embalažo (rumeni pokrovi). Vmes praznijo tudi biološke odpadke - pozimi na 14 dni, v vročih dneh enkrat tedensko. Poleg v zabojnike lahko gospodinjstva večje odpadke odložijo v zbirne centre (v Kranju sta dva) in na ekološke otoke (v Kranju skoraj dvesto, na območju Komunale Kranj, ki pokriva vse občine, ki so izšle iz bivše kranjske občine, pa skoraj tristo ekoloških otokov) ali prek kupončkov za kosovni odvoz večjega kosa (pralni stroj in podobno).

Čudno, ne smrdi

Dobimo se na zbirnem platoju v Zarici (poleg čistilne naprave in zbirnega centra). Prva dolgoletna trditev takoj propade - ne smrdi. Niti zelo blizu odpadkov. Niti blizu bioloških odpadkov. Čudno. »Po letu 2009, ko smo uvedli ločevanje odpadkov pri gospodinjstvih, dosegamo zelo lepe uspehe in konstantno nižanje količine odloženih odpadkov na deponijo. To hkrati pomeni, da imamo veliko takšnih odpadkov, ki ne morejo smrdeti. Plastika ne smrdi. Sveče ne smrdijo. Ostanke mešanih komunalnih odpadkov pred odvozom na deponijo dodatno sortiramo in izločimo več kot deset odstotkov, ki gredo še v nadaljnjo predelavo. Pa tudi ti ne smrdijo. Drži pa, da zaudarjajo biološki odpadki. A zgolj zelo blizu začasnega skladiščenja,« pojasni Fekonja.

Prav, ne vemo o čem govori, saj vonja ne zaznamo, čeprav smo oddaljeni le kakih sto metrov. Preden se odpravimo s kontrolorjema Ivanom Grginičem in Janezom Sorčanom na pot, Fekonja pove še, da namen kranjskih komunalcev ni kaznovanje, ampak informiranje. Za zdaj. Po treh letih ločevanja marsikdo (niti oni) ne ve natančno, kam sodi kateri izmed odpadkov. Zanimanje v gospodinjstvih pa ostaja - saj je obiska spletne strani vse več, več je tudi klicev in vprašanj, kam odložim …? »Danes me je poklicala Kranjčanka in povedala, da pripravljajo piknik. Pogovorila sva se o tem, kaj bodo počeli, kaj in kako jedli, potem pa sva lahko skupaj razvrstila bodoče odpadke. Da, tudi tako pomagamo,« pove Beno Fekonja.

Zelenih nalepk za zdaj ni

S kontrolorjema se odpeljemo v Čirče in Hrastje. Natančneje, najprej proti večstanovanjskemu objektu ob Agromehaniki. Na poti Grginič pove ugotovitve prvih tednov poostrenega nadzora v akciji Ločevanje je zakon oziroma uvedbe nalepk: »Do sedaj smo največkrat le opozorili z rumeno nalepko, kar pomeni, da opažamo nepravilnosti pri odlaganju odpadkov v posamezne zabojnike. Sledijo modre nalepke, ki uporabnikom povedo, da imajo premajhne zabojnike. Premajhni so takrat, ko so pokrovi odprti ali pa so odpadki ob zabojniku. Nalepili smo tudi nekaj vijoličnih nalepk, ki obveščajo, da je zabojnik dotrajan in ga je treba zamenjati.«

Ob poti se ustavimo ob hiši, ki je tik ob cesti. Poleg rumenega zabojnika, ki je pripravljen na redno praznjenje, je še ena vreča. Janez Sorčan takoj ugotovi, da so v gospodinjstvu uporabili vrečo Kranjske komunale. Skozi se vidi, da je v njej zgolj embalaža. Tu so imeli pred kratkim piknik, skupaj ugotovimo. V primerih, ko se zgolj občasno poveča količina embalaže, je smiselno kupiti vrečo za embalažo, če bi bilo tako dlje časa, pa večji zabojnik.

Odpeljemo se naprej. Na poti opazimo rumen zabojnik, kjer embalaža sili ven. »Smetarski delavci najbolje vedo, ali je vedno tako ali je samo danes. Če se to zgodi zgolj enkrat, dvakrat letno, ni težav, če je tako vsakih štirinajst dni, pa predlagamo večji ali dodatni zabojnik,« razloži Ivan Grginič. Gremo naprej. Že na daleč se pri večstanovanjskem objektu opazi, da je zabojnik za embalažo prepoln. V njem ni zgolj embalaža.

»Stanovalce smo pred časom že opozorili, tokrat jim bomo na zabojnike nalepili rumeno in modro nalepko, saj nepravilno odlagajo embalažo, zabojnik je premajhen. Tudi v zabojniku za mešane odpadke so nepravilnosti,« ugotavljata kontrolorja. A je bolje kot pred časom. Solidno, a ne povsem pravilno. Če se bo sčasoma stanje popravilo, bodo namesto rumenih nalepk stanovalci dobili zeleno. Ta pomeni: bravo, nadaljujte v tej smeri. Nalepke niso novost v Sloveniji, a so povsem nove v Mestni občini Kranj. Izkušnje od drugod kažejo, da nihče ne vidi rad, da tudi sosedje opazijo, da ločujemo malomarno.

Embalaža je lahka

»Čeprav smo do sedaj uporabili največ rumenih nalepk in s tem opozoril, da ločevanje ni povsem dobro, pa v zadnjih treh letih čutimo precejšen premik na bolje pri ločevanju odpadkov,« pove Grginič. Ločevanje je nujno zaradi številnih uporabnih surovin, recikliranja, varovanja okolja in ne nazadnje tudi nižanja stroškov za povzročitelje odpadkov. Ob tempu, v katerem živimo, bi bile deponije kmalu polne. Potem bi morali najti novo deponijo, kar se je na Gorenjskem izkazalo za misijo nemogoče. Nihče si ne želi živeti blizu deponije.

Odpravimo se naprej. Med zabojnike podjetij. Pri prvem opazimo, da embalaža nekoliko gleda iz zabojnika. »Kako vem, če je v zabojniku le embalaža? Vzdignem ga. Odpadna embalaža je drugače od ekoloških odpadkov izredno lahka. Če bi bilo v zabojniku še kaj drugega, bi to takoj vedel. Brez pogleda v zabojnik,« razloži Janez Sorčan. Razlika pri ločevanju med gospodinjstvi in podjetji ostaja. Pri slednjih se žal velikokrat zgodi, da zaposleni zgledno ločujejo, na koncu pa vsi odpadki pristanejo (zaradi varčevanja!?) v istem zabojniku.

Pri zabojniku drugega podjetja kontrolorja ne moreta pregledati vsebine. Je zaklenjen. »Lastniki najbrž sumijo, da jim drugi odlagajo odpadke v njihov zabojnik, zato so se odločili za zabojnik s ključavnico. To je dobro, pa vendar vedo tudi, da so za morebitne nepravilnosti poslej odgovorni povsem sami. Izgovorov ni več,« pove Sorčan. Odpravimo se naprej. Podjetje so pred časom že opozorili na nepravilnosti. O vsakem obisku, vsaki nalepki, vsakem opozorilu imajo zaznamek. Tako se ne pozabi, kako je bilo pred meseci.

»Je vse v redu?«

»V zabojniku za embalažo je stiropor. To sodi v zbirni center. Hkrati je vsebine preveč. Žal, rumena in modra nalepka,« pove Sorčan. Ugotovi tudi, da so zaradi prepolnega zabojnika del embalaže začeli odlagati v zabojnik za mešane odpadke. Tudi tu nalepi rumeno nalepko. »Je vse v redu? Dobro ločujemo?« vpraša nekdo iz podjetja. »Ne, zelo narobe,« odgovorita kontrolorja. »Učimo se še in vem, da bo v prihodnje bolje. Hvala za opozorilo,« še pove podjetnik in odhiti.

Kontrolorja povesta, da se je stanje v resnici v nekaj mesecih bistveno izboljšalo. Nas pa zanima, ali ju je že kdo napadel ali bil vsaj verbalno agresiven zaradi njunega dela. »Ne, večina razume naše delo in so prijazni, vprašajo za nasvet. Včasih se najde kdo, ki povzdigne glas, a kaj kmalu spozna, da nisva midva nič kriva,« odgovori Ivan Grginič.

Uigrana ekipa

Odpravimo se k smetarskim delavcem, ki v Čirčah pobirajo embalažo. Ti imajo drugačen pogled na ločevanje posameznih gospodinjstev, saj dobro poznajo teren in poznajo celotno vsebino zabojnika. »A ne delajo oslarij,« zatrdi Grginič. Uroš in Miro zadaj, v vozilu Janez. Vsak dan odvažajo naše odpadke. Pa naj bo vroče ali mrzlo, sneži ali se ulije nevihta … Katere razmere so boljše ali slabše, niti ne vedo. »Pogledamo v vsak zabojnik. Če je zares slabo ločeno, se odločimo tudi za nalepko,« pojasni Uroš. Pri nekaj zabojnikih skoraj zlezejo vanj in ga izpraznijo. In kje najbolj grešijo v Kranju? »Med embalažo se najdejo plenice, biološki odpadki, steklenice in tudi pepel,« našteje Uroš. Ugotavlja, da so zadnja leta zabojniki bolj čisti kot prej, kar pomeni, da v gospodinjstvih bolje ločujejo. A nekateri vseeno dobijo nalepke. »Ja, sprašujejo nas, zakaj smo jim dosodili rumeno nalepko. Ni težko razložiti, saj jim lahko takoj pokažemo, kaj je narobe. Kam sodi kateri odpadek, pa se lahko prepričajo tudi s klicem na številko, ki je na vsaki nalepki,« še pove Uroš.

Vročina je nekaj čez 11. uro peklenska, a se smetarji odpravijo naprej. Mi smo bili z njimi v lepi, dovolj široki ulici, kjer so lastniki ob cesto lepo postavili zabojnike. Uigrano ekipo vozi Janez, ki se ne more odločiti, katero delo je bolj zahtevno - ali voznika ali smetarja: »Jaz moram paziti na varnost vseh, zadaj pa je na soncu in ob težaškem delu zelo vroče. Fanta morata biti v dobri kondiciji.« Z osebnim avtom se peljemo za njimi.

Pod Delavskim mostom, po ozki enosmerni ulici. Izpraznijo še nekaj zabojnikov, potem pa v Zarico. Prav v tej ozki ulici opazimo, da je delo voznika zelo naporno. Na vsaki strani ima komaj kak centimeter, dva ali tri prostora. Uf. Pozimi je še huje. Lahko je ledeno, ob robu kupi snega. Tudi v urejenih ulicah je lahko za tovornjak kmalu preozko.

Najprej na tehtnico

Na platoju v Zarici praznijo tovornjake. Biološke odpadke na en kup, embalažo na več drugih kupov, sveče na tretji, mešane komunalne odpadke na četrti kup (te še naknadno sortirajo). Najprej pa vsak tovornjak stehtajo (in ob odhodu še enkrat), saj želijo v komunali natančno vedeti, koliko je odpadkov in od kod so prišli. Ob koncu delovnega dne vsak tovornjak tudi operejo.

Ob našem prihodu izpraznijo tovornjak z biološkimi odpadki. Kontrolorja in Beno Fekonja nas odpeljejo bliže. Kot da bi nas želeli prepričati, da odpadki še vedno smrdijo. Zares smrdijo! »Žal tudi pri ekoloških odpadkih opažamo nepravilnosti. Zakaj se med biološkimi odpadki znajde plišasta igrača,« je jezen Ivan Grginič. Biološke odpadke najprej odcedijo in osušijo, nato izločijo zelenje in ga kompostirajo. »Na leto proizvedemo več ton najkvalitetnejšega komposta,« pove Fekonja. Preostali del oddajo prevzemnikom.

Gremo nazaj k naši ekipi, prišli so nekoliko za nami, ki je zbirala embalažo. »Med odpadno embalažo je veliko nepravilno odložene. Največ težav nam povzročajo neizpraznjene embalaže, kot je kak poln kozarec marmelade. Ta lahko onesnaži tono sicer ustrezno ločene embalaže in izniči trud tisočev, ki dobro ločujejo,« pove Beno Fekonja. Ustrezno čisto embalažo odpeljejo naprej v predelavo. Enako sveče, steklo, les, mešane komunalne odpadke pa najprej sortirajo, le ostanek odpadkov gre na deponijo. Lani 12 tisoč ton. Še nekaj let nazaj samo iz Kranja čez trideset tisoč ton. Veliko mešanih komunalnih odpadkov bi lahko tudi sežgali. A bi za to potrebovali obrat za termično obdelavo. Pri nas ga še ni. V Kranju so pred leti načrtovali veliko sortirnico, ki bi bila glede na sedanje trende zmanjševanja odpadkov, primernih za odlaganje, bistveno prevelika. Zadoščala bi za celotno Gorenjska.

Naš smetarski pohod se s tem zaključi. Zgolj za to zgodbo, saj smo zaradi ločevanja v sistem danes vključeni prav vsi. Še najbolj pa fantje, ki vsakodnevno za nas pridno odvažajo naše odpadke. In tudi fantje, ki nas opominjajo, da to lahko.