Ekološko pridelana živila jim bolj teknejo

V javnih ustanovah bodo morali do konca prihodnjega leta v skladu z uredbo o zelenem javnem naročanju med drugim zagotoviti vsaj petodstoten delež ekološko pridelanih živil, po prehodnem obdobju pa naj bi delež povečali celo na deset odstotkov.

Vlada je že pred tremi leti sprejela akcijski načrt za zeleno javno naročanje, s katerim so sledili smernicam in pričakovanju Evropske komisije v zvezi z naročanjem okolju prijaznega blaga in storitev. Te določajo, da naj bi kar pri polovici javnih naročil uporabili merila in pogoje za zeleno javno naročanje, s čimer naj bi pomembno prispevali k zmanjšanju vplivov na okolje, znižanju porabe energije, vode in surovin, ohranjanju naravnih virov in biotske raznovrstnosti ter preprečevanju podnebnih sprememb. Konec lanskega leta je vlada sprejela tudi uredbo o zelenem javnem naročanju, ki je stopila v veljavo sredi marca. Pri tem so za zeleno javno naročanje živil in gostinskih storitev določili tudi prehodno obdobje, kot razlog pa so navedli nerazvitost ponudbe slovenskih ekoloških živil. V javnih ustanovah bodo morali do konca prihodnjega leta tako zagotoviti vsaj petodstoten delež ekološko pridelanih živil, po prehodnem obdobju pa naj bi delež povečali na deset odstotkov.

Pri javnih zelenih naročilih so posebno pozornost namenili najmlajšim, zato je Inštitut za trajnostni razvoj izdal priporočila za zeleno javno naročanje ekoživil, ki so namenjena predvsem organizatorjem prehrane v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. »Otroke smo v Sloveniji uvrstili v kategorijo ogroženih skupin prebivalstva, za katere je po resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike predvidena posebna družbena skrb za zdravo prehranjevanje. Za celovito zagotavljanje zdravega prehranjevanja pa je treba upošte­vati tudi kakovost živil, ki so osnova za pripravo hranilno bogatega in biološko polnovrednega obroka. To je tudi razlog, da v šolah in vrtcih kot merilo za izbiro najugodnejšega ponu­dnika za hrano uporabimo tudi kakovost hrane, pri čemer je smotrno, da kot močan dejavnik upoštevamo zlasti živila, pridelana in predelana na ekološki način,« sta poudarili Anamarija Slabe in Romana Ana Dolenc z Inštituta za trajnostni razvoj. V nekaterih državah, poudarjata, so se ekoživila že dobro uveljavila, še zlasti v šolah in v vrtcih, pa tudi v bolnišnicah in javnih kuhinjah nasploh, pri nas smo na tem področju še na začetku.

Vendar če si želimo zdravo prihodnost, menita Anamarija Slabe in Romana Ana Dolenc, potrebujemo zdrave otroke. »Če želimo zdrave otroke, jim moramo ponuditi zdravo, kakovostno hrano. Otroci naj bi imeli najboljši možen začetek v življenju. Zdrava hrana v obdobju rasti in razvoja vseh funkcij naj bi jim omogočila razmišljanje, pridobi­vanje izkušenj, učenje, igro … To so bila vodila za zakonodajne spremembe in druge dejavnosti, ki podpirajo uvajanje zdravih in ekoloških živil v prehrano vrtcev in šol,« sta še dodali. V javnih vrtcih in šolah tako v zadnjem času v jedilnike vse pogosteje vključujejo ekološko pridelana in predelana živila, pri tem pa se srečujejo z vrsto ovir. Kot največjo oviro za uvajanje ekoloških živil v organizirano prehrano so izpostavili nezadostno ponudbo tovrstnih živil, pa tudi neodzivnost ponudnikov ekološko pridelanih živil na razpise javnih naročil. Precejšnja ovira pa je seveda tudi cena, saj so ta živila praviloma dražja od konvencionalno pridelanih.

Na to je opozorila tudi organizatorka prehrane v šoli v Preddvoru Maja Šenk Zidar, ki je ekološka živila v prehrano vrtčevskih in šolskih otrok začela uvajati že pred tremi leti. Za to se je ob podpori vodstva šole odločila, ker se je zgrozila ob raziskavi Zveze potrošnikov Slovenije o ostankih pesticidov v sadju na policah naših trgovin. Tako jim je lani že uspelo ekološko pridelana živila uvesti pri malici dvakrat na mesec, enkrat na mesec pa tudi pri drugih obrokih, a zaradi omejitev cene malice s strani države letos tudi pri malici ekološka živila uporabljajo le enkrat na mesec. Zato še toliko težje verjame, da bo mogoče doseči cilje iz vladne uredbe. »Sploh pričakovanje, da nam bo v dveh letih uspelo zagotoviti desetodstoten delež ekološko pridelanih živil, je po moje preveč optimistično,« je poudarila Maja Šenk Zidar. V njihovi prehrani ta delež ta čas znaša približno dva odstotka. Obrok, v katerega vključujejo ekološko pridelano živila, sploh če je zraven tudi meso, je po njenih izračunih lahko tudi dvesto odstotkov dražji, kot če uporabijo zgolj konvencionalno pridelana živila. Žalosti jo tudi, da se na razpis, s katerim so iskali ponudnike ekološko pridelane hrane, niso prijavili lokalni kmetje. »Menim, da so slabo organizirani. Zato, ker se ne združujejo, so šibki, saj vsi ne morejo ponuditi vsega,« je dejala Maja Šenk Zidar.

Podobno razmišlja tudi organizatorka prehrane in zdravstveno higienskega režima v Kranjskih vrtcih Marjeta Podpečan. »Velika težava so recimo jajca, saj je praktično nemogoče najti slovenskega proizvajalca, ki bi lahko na dan zagotovil 2500 jajc, kolikor jih potrebujemo za pripravo jajčnega cvrtja za 1700 otrok,« je ponazorila s konkretnim primerom. Obenem ekološki kmetje po njenem prepričanju slabo spremljajo javne razpise, saj se na njihovega ni prijavil nobeden od ekoloških kmetov. Prepričana je tudi, da bi se morali med seboj bolj povezati, če bi želeli dobavljati zadostne količine. Predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Boris Fras pa pravi, da ni težava v tem, da slovenski kmetje ne bi mogli vrtcem in šolam dobavljati zadostnih količin ekološke pridelane hrane, ampak težavo vidi tudi v javnih naročilih, pri katerih, čeprav so »zelena«, na izbiro določenega ponudnika po njegovem prepričanju še vedno vpliva predvsem cena. »Pri javnih naročilih se vedno odločajo za večja podjetja, ki se nimajo volje ukvarjati s slovenskimi kmeti, zato vso hrano zgolj uvažajo,« je kritičen Fras, ki tudi dvomi, da so vsa živila, ki jih ti dobavitelji ponujajo pod oznako ekološko, res pridelana po pravilih ekološkega kmetovanja. »Podjetje iz okolice Maribora je recimo ponujalo ekološko pridelana jabolka po ceni trideset centov za kilogram. To je nemogoče - to je odkupna cena za jabolka najslabše kakovosti, ki jih predelujejo v sok,« je opozoril Fras, ki tovrstne dobavitelje imenuje »plenilce javnega denarja«. Prepričan je, da cena pri zelenih javnih naročilih sploh ne bi smela biti kriterij. Prav tako je zanikal, da slovenski ekološki kmetje niso sposobni pridelati zadostnih količin sadja in zelenjave. »Težava je v tem, da vrtci in šole naročajo preveč 'kampanjsko'. Če bi zagotovili bolj stabilno naročanje, pa bi se marsikateri kmet prilagodil in namesto češenj recimo, ki jih je lažje prodati, prideloval tudi bolj občutljive marelice,« je poudaril Fras.

Ob tem je Marjeta Podpečan zatrdila, da pri njihovem razpisu nikakor ni bila odločilna samo cena. »Pripravili smo zelo zahteven razpis, pri katerem je bil poudarek ravno na kakovosti,« je poudarila. Ta čas tako ekološko pridelana živila v jedilnik vključujejo štiri- do petkrat na teden. »V prihodnje si želimo, da bi vsaj vsake toliko časa pripravili tudi ekološki dan, ko bi bili vsi obroki pripravljeni iz ekološko pridelanih živil.« Vendar pa morajo za to najprej pridobiti certifikat pristojne organizacije. To so že storili v vrtcu in osnovni šoli Gorje. »Enkrat na mesec tako za otroke in učence pripravimo ekološko malico in kosilo,« je pojasnila pomočnica ravnatelja v enoti vrtec osnovne šole Gorje Ivica Knaflič. Ob tem pa opaža, da otroci veliko bolj z užitkom pojejo te malice. »Ekološka jabolka recimo so precej bolj okusna od konvencionalno pridelanih, zato jih tudi raje pojejo. Vendar pa je stroške za posamezen obrok, ko imamo eko dan, treba pomnožiti s tri,« je tudi Ivica Knaflič opozorila na visoko ceno ekološko pridelanih živil.