Levica se vrača

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. junij 2012 / 06:00

V Franciji, ki velja ob Nemčiji za drugo največjo državo v Evropi, se je na oblast vrnila levica. Najprej je na volitvah za novega predsednika republike zmagal socialist Francois Hollande, na parlamentarnih, katerih drugi krog je bil zadnjo nedeljo, pa je prepričljivo zmagala še njegova stranka, ki bo imela v Narodni skupščini sama absolutno večino, 314 od 577 sedežev. Mnogi so v nedeljo (17. junija) pričakovali tudi zmago »nove levice« (Siriza) v Grčiji, a je ta zasedla le odlično drugo mesto, zmagala pa konservativna Nova demokracija. Najbrž je bolje tako, saj izid priča, da večina volivcev še vedno upa na evropsko perspektivo Grčije, kakšen revolucionarni odklon od te poti je najbrž ne bi rešil, stanje bi se kvečjemu še poslabšalo?

Levici je šlo v zadnjih dveh desetletjih vse slabše. Po letu 1989, ki velja za smrtno leto komunizma, je planetarno politično pobudo prevzela tista opcija, ki ji pravijo »neoliberalni kapitalizem«. Idejna utemeljitelja te smeri sta bila ekonomista nobelovca Friedrich Hayek in Milton Friedman, prva politična voditelja pa Ronald Reagan in Margaret Thatcher. Tej pobudi so se po svoje pridružili tudi komunisti, ki so v svojih državah ostali na oblasti, zlasti ruski in kitajski, v zadnjem času tudi vietnamski … Države, ki jih vodijo, so zapeljali v najbolj brutalne oblike kapitalizma. Prapor pravovernega komunizma drži samo še Severna Koreja, v kateri pa nihče, ki je zunaj nje, ne bi hotel živeti; v njej so le tisti, ki iz nje ne morejo uiti. Posebnost je tudi Castrova Kuba, ki pa kaže vse več znakov normalizacije (beri: kapitalistične degradacije).

Sicer pa: kaj je danes »levo« in kaj »desno«? V razvitem in demokratičnem svetu veljajo za leve tisti, ki so levo od desnih. In obratno. V ZDA, denimo, imamo po tej opredelitvi levega predsednika. Demokrati se od republikancev razlikujejo predvsem po tem, da so bolj liberalnih pogledov in v praktični politiki za večjo vlogo socialne države. Republikanci pa bi vse prepustili tržni regulaciji, črtali socialo in znižali davke, v pogledih na svet pa so vse bolj konservativni. Podobno je v svetovnem merilu. Kar pa se komunizma tiče, je odmrl predvsem kot totalitarna politična in vojaška drža, ideja komunizma pa slej ko prej živi. Minulo nedeljo sem bil v družbi, v kateri je bilo tudi nekaj najvidnejših slovenskih sociologov. Imen ne bom navajal, ker je bilo srečanje neformalno. Eden od gostov je opozoril na dejstvo, da je bil v času, ko je Marx utemeljil svojo kritiko kapitalizma, ta še v svoji začetni fazi in napačno je bilo pričakovati, da bo propadel, še preden je polno zaživel - to pa se je zgodilo šele v drugi polovici 20. stoletja, celo stoletje po Marxu. Zdaj pa je, kot kaže, kapitalistična ureditev res v krizi, kot njen najverjetnejši grobar pa se ne kaže obubožani proletariat (kar ga je sploh še ostalo); glavni nasprotnik kapitalizma so ideje, ki se širijo v obliki informacij. Prav zato je lahko filozof Slavoj Žižek v svoji kritiki kapitalizma medijsko tako učinkovit. Ali razna gibanja, kakršno je Occupy Wall Street, We are the 99% ipd.

Biti na levi v današnjem svetu pomeni zavzemati se za svobodo duha in za ohranitev glavnih pridobitev socialne države. Pomeni kljubovati tistim, ki trdijo, da bodo že drugi mislili namesto nas (Cerkev in ideološki aparati države), da je treba predvsem varčevati in se podrejati diktatu finančnih trgov in ustanov. Slovenski državi bi ob njeni 21. obletnici privoščili, da ostane tudi socialna država in da ne razprodaja vsega, kar je še v slovenski državni lasti. Da ostane vsaj nekoliko tudi »leva«.