Njuna hiša je polna prijateljev in sosedov

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 24. junij 2012 / 06:00

Meri in Vinko Božnar sta prvo soboto v juniju praznovala zlato poroko. Spoznala sta se na mladinskem plesu, vendar je kasneje usoda poskrbela, da sta se še enkrat srečala.

Meri Zupan je stanovala v Stražišču, na Kalvariji. Rodila se je v delavski družini, kot najstarejša med štirimi otroki in edina hči. Vinko pa je odraščal pri teti Urški na Gorenji Savi. Njegov mlajši brat je že pokojni, z mlajšo sestro pa se še redno videvata.

Božnarjeva sta se spoznala na mladinskem plesu v takratnem TVD Partizan v Stražišču. Vinko je Meri sicer obljubil, da se bosta še videla, pa se potem ni več oglasil. In naključje je hotelo, da sta se spet srečala na mostu pri spodnji Iskri. Vinko se je namreč mimo pripeljal z vespo, Meri pa se je ravno takrat odločila, da bo 'skočila čez cesto'. Ustavil je in preskočile so iskrice. Večno ljubezen sta si obljubila na deževni 2. junij 1962 v cerkvi sv. Martina v Stražišču. Meri je bila takrat stara 22 let, Vinko štiri leta starejši. Poroka je bila bolj v družinskem krogu, skromnejša, kar pri Meri doma v Stražišču.

Danes živita na Gorenji Savi. Imata tri odrasle hčerke - Zvonko, Jano in Viko, ki so poročene in imajo otroke. Tako imata šest vnukov in eno pravnukinjo, ki so jima v veliko veselje. Rada priskočita na pomoč z varstvom in kosilom, če je treba.

Meri je izučena šivilja in je vse življenje delala v Gorenjskih oblačilih v Kranju. Vinko pa je mizar, ki je upokojitev na koncu dočakal v Iskri. Ker je Meri rada šivala, so bile hčerke vedno lepo oblečene, opremo v hiši pa je Vinko izdelal sam. Meri je odlična kuharica, speče čudovito potico in jabolčni zavitek. Rada hodi na romanja, skupaj z možem in upokojenci pa se udeležuje krajših izletov po Sloveniji. Vsako leto si privoščita oddih na morju, obiščeta toplice. Njuna hiša je vedno polna prijateljev in sosedov. Radi se oglasijo na kavico in poklepetajo.

Ob jubileju so ju najbližji presenetili že zjutraj, ko sta na dvorišču zagledala starodobnika. Cerkveno obljubo sta ponovila v isti cerkvi kot pred petdesetimi leti, sledila je manjša pogostitev v župnišču, kasneje pa kosilo v Dvorjah.

Želita si, da bi jima zdravje še naprej služilo in da bi v krogu svojih otrok in vnukov preživela še veliko lepih trenutkov. Pravita, da je vedno lepo, ko se zberejo skupaj in poveselijo. Prav to ju drži pokonci.