Člani zbora San Justo iz Buenos Airesa so v času slovenske turneje bivali v samostanu v Adergasu. (Foto: Matic Zorman)

Tudi tretja generacija zna slovensko

Zbor San Justo iz Buenos Airesa je te dni že tretjič v dvajsetih letih gostoval v Sloveniji. Zbor je pomemben povezovalec slovenske skupnosti v Argentini.

Slovenski rojaki iz Argentine so od nekdaj veljali za dobre pevce. Bernarda in Marko Fink, Juan Vasle, Ivan Andres Arnšek so le nekatera najbolj znana imena odličnih pevcev, ki že več let živijo oziroma ustvarjajo v Sloveniji. Argentina je prava valilnica naših pevcev, ki pa niso nastali kar tako čez noč, ampak so od malega rasli ob slovenski besedi in pesmi svojih staršev in starih staršev. Kadar ljudje nekaj dajo na tradicijo in svoje korenine, to niti ni čudež, ampak tako preprosto mora biti. Kdo bi vedel, mogoče tudi zato vsako leto na gostovanja v Južno Ameriko potujejo številni slovenski pevski zbori. In odkar imamo lastno državo, v obratni smeri k nam prihajajo tudi pevski zbori naših rojakov. Zadnjih štirinajst dni smo tako v Sloveniji in zamejstvu gostili Mešani pevski zbor San Justo iz Buenos Airesa, enega najboljših slovenskih pevskih zborov v Argentini. V dveh tednih so pevci pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar nanizali kar deset koncertnih večerov. Trikrat na Gorenjskem, v Škofji Loki, Cerkljah in Velesovem, v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, v zamejstvu na Opčinah in v Železni Kapli, kar nekajkrat so najprej peli pri večerni maši in potem še na koncertu. In povsod so s svojim izbranim programom, ubranim petjem, iskrenim nastopom in srčnostjo navdušili poslušalstvo. Med turnejo je rojake v prostorih nekdanjega samostana v Adergasu, kjer sem pevce tudi obiskal, gostil župnik Slavko Kalan.

 

Oče zborovodja in hči, njegova naslednica

Zbor, ki je lani praznoval svojo štiridesetletnico, deluje pod okriljem Našega doma San Justo, iz enega izmed delov argentinske prestolnice Buenos Aires, in je tokrat v Sloveniji gostoval tretjič. Njegov ustanovitelj in prvi dirigent je Andrej Selan, po dvajsetih letih pa je vodenje zbora prepustil hčeri prof. Andrejki Selan Vombergar. Sam še naprej sodeluje kot pevec. »Bilo je pomladi leta 1971. Od vseh sedmih slovenskih domov v Buenos Airesu samo v San Justu nismo imeli zbora, s katerim bi poleti nastopili na festivalu. Kot izkušenemu pevcu, v zborih pojem od desetega leta naprej, so mi rekli, daj, naredi zbor tudi v našem domu,« se spominja Andrej Selan. Na prvi vaji jih je bilo šest, na naslednji dvanajst, čez dva tedna dvajset, v najboljših časih več kot petdeset. »Spočetka je bil to mladinski zbor in v njem so peli predvsem mladi od štirinajstega leta naprej, kasneje je zbor rasel s pevci in postali smo mešani pevski zbor,« Andrej z zadovoljstvom gleda na pretekla leta. Njegov pevski staž šteje triinšestdeset let. Odkar je po drugi svetovni vojni po štirih letih begunskih taborišč v Avstriji še kot otrok pri desetih letih prišel v Argentino, je pel v zboru, sprva pri otroških in mladinskih, kasneje pri odraslih.

 

»V zboru San Justo je bilo vedno dovolj pevcev, vseskozi smo širili naš program in stopnjevali kvaliteto, hkrati pa sem si vse bolj želel, da bi vodenje prevzel kdo od mlajših, da bi se naša slovenska tradicija nadaljevala z naslednjo generacijo pevcev. Svojo naslednico sem našel v hčeri Andrejki, ki je tudi glasbeno izobražena,« je dejal oče Selan, na mojo »ugotovitev«, češ saj pri očetu, zapriseženem pevcu, sploh ni imela drugega izbora, pa še dodal: »Ko je začela z vodenjem zbora, je povedala, da je glasba tudi njen poklic in je zelo srečna, da lahko nadaljuje tradicijo San Justa. Potem sem srečen tudi jaz, sem ji rekel.«

 

Andrejka je že od malega igrala klavir in orgle, študirala glasbeno pedagogiko in se izobraževala za zborovodstvo. Danes poučuje glasbo na argentinski osnovni in srednji šoli, kjer tudi vodi šolski zbor. »Pri zboru sem od štirinajstega leta in ko sem iz šole na vaje prinesla kakšno novo skladbo, je oče rekel, kar ti jih nauči. Tako sva se menjavala kar nekaj let. Na koncertu je najprej dirigiral oče, ko je prišla na vrsto »moja pesem«, pa je stopil med pevce, jaz pa pred zbor,« se Andrejka Selan Vombergar spominja tudi prvega gostovanja San Justa v Sloveniji leta 1992. Oče je danes zelo ponosen na svojo hčer, ki je po letu 1999 zbor tokrat že drugič popeljala na turnejo v domovino.

 

Ena in dve domovini

»To že razumem, gospod Andrej, da vi Sloveniji rečete domovina, saj ste tu rojeni, čeprav večino življenja živite v Argentini, medtem pa pevci iz druge in tretje generacije priseljencev, ki so sedaj jedro zbora, ne razmišljajo tako,« me zanima, Andrej pa takoj odgovori: »Naši otroci in vnuki, ki so rojeni v Argentini, rečejo, da imajo dve domovini, poleg tiste, kjer živijo, tudi Slovenijo. Tako so vzgojeni.« Prikima tudi hči, ki tokrat vodi sedemintrideset pevcev, doma pa jih je zaradi šole in drugih razlogov ostalo zgolj sedem.

 

Selanovi so tudi sicer glasbena družina. Zborovodkinja je prav tako Andrejkina sestra Marta, oba brata sta pevca, pojejo tudi svak, svakinja, pa bratranec, nekateri njihovi otroci … Najmlajši pevec je pri petnajstih njen sin Marjan. Čeprav slovenščina ni prva vstopnica v zbor, pa gre predvsem za potomce slovenskih staršev in povsod doma, nekateri bolje, drugi nekoliko slabše, še vedno govorijo slovensko. Zbor zelo aktivno sodeluje na prireditvah v slovenski skupnosti v Argentini, predstavlja pa se tudi špansko govoreči publiki v Argentini in sosednjih državah. »Zbor je za pevce tudi obveznost, ne zgolj hobi,« tako rekoč v en glas povesta oba Selana. Zbor je tudi eden izmed pomembnih nosilcev dejavnosti v okviru Našega doma San Justo, in z ohranjanjem slovenske pesmi in kulture veliko pripomore k obstoju slovenske skupnosti v Argentini.

 

Poleg slovenskih ljudskih in cerkvene glasbe zbor izvaja tudi pesmi v latinščini in seveda argentinske pesmi. Tokrat so na turneji med drugim peli tudi znano Misa Criolla argentinskega skladatelja Ariela Ramireza, skupaj pa so pripravili za uro in pol programa, ki se je z dodatki običajno potegnil čez dve uri. »Odziv na koncertih je bil odličen. Že na prvem koncertu na Opčinah smo doživeli tisto, kar smo pričakovali za konec. Kontakt med publiko in pevci je res pristen. Kot zborovodkinja publiki sicer večino časa kažem hrbet, a ponavadi že v očeh pevcev na neki način vidim reakcijo poslušalcev,« je s turnejo zadovoljna Andrejka, zadovoljna nad sprejemom, ki so ga te dni doživljali po Sloveniji, in še posebej hvaležna župniku Slavku, ki je tako lepo poskrbel za njihovo nastanitev v Adergasu.

 

Andreja Selana sem povprašal, če je kdaj pomislil, da bi lahko zbor z leti opešal, pa je povedal, da nikoli ni razmišljal, da bi zbor ugasnil. »Če hoče naša skupnost ostati živa, pa moramo skrbeti tudi za kvaliteto tako pri folklori, športu, pri petju pa še posebej.« Zato zadnja leta z njimi sodeluje tudi mojster za vokalno tehniko Marcelo Brula, sicer Andrejev zet.

 

Petje v San Justu za užitek

V San Justu poje že dvajset let, zadnja tri leta pa Marcelo Brula mlade uči tudi vokalne tehnike. »Zbor je zelo dober, mladi imajo veliko volje in veselja do petja in prepričan sem, da bomo še marsikaj dosegli,« je povedal Marcelo, ki je tokrat na turneji že tretjič, je pa v slovenski skupnosti tudi sicer zelo dejaven, saj že štiriindvajset let uči v sobotni slovenski šoli. Ena od pevk z najdaljšim stažem je Metka Malovrh, ki v zboru poje že 35 let. »Slovenci smo povezani v Našem domu, katerega pomemben del je prav zbor, tu pa so še mnoge druge dejavnosti. Sama pojem od mladih let in vsak nastop, še posebej pa taka turneja je posebno doživetje.« Ena mlajših članic zbora je dvajsetletna študentka prava Mikaela Mehle, ki uživa v slovenskem petju in rada hodi v slovensko skupnost. »Špansko govoreči sošolci na fakulteti preprosto ne morejo verjeti, da že v tretji generaciji še vedno govorimo slovensko in ohranjamo tako močne povezave med seboj. Ko pridem v Slovenijo, se počutim, kot da bi že od nekdaj bila tukaj.«

 

Najmlajši v zboru je Andrejkin sin Marjan Vombergar. A ga sošolci znajo klicati po pravem imenu in ne le po argentinsko Mariano. »Če je stari ata ustanovil zbor in je mama zborovodkinja in če v zboru poje toliko sorodnikov, je kar razumljivo, da se mu bom pridružil tudi sam. Dve leti pojem in zelo uživam pri tem. Všeč mi je slovenščina, pojem pa rad vse, slovenske, argentinske …,« je povedal Marjan, ki je v Sloveniji tretjič, saj je pred tremi leti bil s starši na dogodku, ko so njegovega pradeda Tineta Debeljaka v Škofji Loki razglasili za častnega občana. Takrat je recitiral eno njegovih pesmi. Simpatičnega fanta vprašam po slovenskih puncah, pa mi prebrisano odgovori: »Da so punce simpatične in da je kar dobra izbira.« Deset let v zboru prepeva še en mladenič Marjan Godec. Začel je pri petnajstih in mu je petje vedno bolj všeč. »Spremljamo slovenske športnike, nogomet, smučanje, dogajanje tukaj spremljamo po internetu, poslušamo pa tudi novo slovensko glasbo, kot je recimo skupina Siddharta,« pove Marjan, ob delu študent ekonomije in eden najbolj dejavnih mladih v okviru Našega doma.«

 

In kot je v zaključku pogovora dejal Andrej Selan: »Vedno sem bil mnenja, da je potrebno delati za tisti moment, za tisto mladino, ki v določenem času najbolj potrebuje potrditev svoje narodne identitete. Mladi se morajo v Našem domu dobro počutiti.« Drži. Prav tako, kot so se pevci MePZ San Justo počutili v gosteh v domovini.

 

   

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Tradicionalni izlet MO SDS Kranj tokrat v Prekmurje

Prvo soboto v juniju je MO SDS Kranj organiziral tradicionalni izlet. Pot nas je tokrat vodila v Prekmurje, na spust s čolni po reki Muri. Udeležba je bila kljub nekaj dežja večja kot kadarkoli dos...

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / ponedeljek, 17. november 2008 / 07:00

Znani Gorenjci o novih serijah

Jesen je na male ekrane prinesla tudi nove slovenske nadaljevanke.

Prosti čas / ponedeljek, 17. november 2008 / 07:00

Raje prijazna kot pa uničujoča

Bernarda Žarn, znan obraz z nacionalne televizije, je pred kratkim postala femme fatale 2008.

Tržič / ponedeljek, 17. november 2008 / 07:00

Nova občinska svetnika v Tržiču

Po odstopu Vinka Perneta in smrti Dragomirja Ficka sta postala nova člana tržiškega občinskega sveta Marija Močnik in Peter Tomazin. Veliko besed o prodaji kopališča.

Gorenja vas-Poljane / ponedeljek, 17. november 2008 / 07:00

Tudi v Gorenji vasi želijo dom za starejše

Gorenja vas - Potem ko so v Žireh pridobili koncesijo za gradnjo in upravljanje doma za starejše, bi lahko novega dobili tudi v občini Gorenja vas-Poljane. Septembra so v občini...

Kranj / ponedeljek, 17. november 2008 / 07:00

Tuš brez uporabnega dovoljenja

Čeprav je od odprtja novega Planeta Tuš v Kranju minilo že več kot tri tedne, pa ta še vedno nima uporabnega dovoljenja, kar pa vsaj v Kranju ni več nobena posebnost.