Nekdo bi moral sedeti

Humorist Mark Twain je svoje pomisleke o delu sodišč povedal s primerom, ko je znani odvetnik zmagoslavno pisal bogatašu, ki ga je najel: »Zmagala sta pravica in resnica!« Nemudoma je odvetnik prejel paničen odgovor bogataša: »Za božjo voljo! Takoj se pritožite!«

Slovenija drži rekord v polžjesodju, ko gre za veliki gospodarski kriminal. Prav nihče od »tajkunov« še ni bil pravnomočno obsojen. Večina postopkov je absolutno zastarala. Med temi je najbolj razvpit primer, ko je po izrečeni obsodbi znani kranjski sodnik tako dolgo pisal obrazložitev, da so potekli vsi zastaralni roki. Sedaj tečejo maratonski procesi proti Binetu Kordežu iz Merkurja, zbirajo se dokazi zoper ljubljanskega župana, proces zoper obtožene gradbince v aferi »čista lopata« se sledi kot solzava mehiška nadaljevanka … A vse doslej je teklo po tistem starem načelu, da psi lajajo, karavana pa gre dalje. Vsi v en glas zatrjujejo, da so delali v javnem interesu in se predstavljajo kot nedolžne žrtve lastnih dobrih namenov ter zavisti manj uspešnih. Pravnomočnih obsodb ni, izgublja pa se zaupanje v pravno državo. V načelo, da smo vsi pred zakonom enaki, že dolgo ne verjame nihče več.

Še najhuje je, da prihaja do razkroja vrednot. Zaradi razvpite peščice samozvanih novodobnih »uspešnih managerjev«, katerih skupni imenovalec je bil to, da niso gospodarili s svojim, ampak s tujim denarjem, je izginilo zaupanje v podjetnike in podjetništvo. Velika večina ljudi je prepričanih, da nihče ne more obogateti z lastnimi idejami in lastnim delom in da so premožni lahko samo lopovi. Zato se uspešne podjetnike gleda vsaj postrani, če že ne zasramuje, podjetništvo pa ni vrednota. Večina mladih sploh ne ve, da je samo uspešno podjetništvo dolgoročno temelj uspešne ekonomije in s tem kvalitete življenja. Mislijo, da je pot do uspeha samo »zgrabi in teci«. To ni samo slovenska posebnost. Povsod na območju za nekdanjo železno zaveso je podobna taktika nekdanje nomenklature pustila enako uničujoče posledice. Ekstremen primer teh je znan iz časa Jelcina, ko so na območju Rusije spraševali šolarje, kaj imajo za cilj, da bi v življenju postali: zdravniki, znanstveniki …? Več kot dve tretjini fantov je kot svoj življenjski cilj navedlo poklic plačanega morilca in celo več kot osemdeset odstotkov deklet je kot sanjski poklic navedlo vrhunsko plačano prostitutko. V svojem okolju so pač videli, kdo najbolje živi …

Pravosodni maratonci sedaj tečejo zadnji krog. Če zaradi velikega gospodarskega kriminala spet ne bo nihče šel sedet, bo v zavesti ljudi pravna država klinično mrtva. Enako nevarna je past, da bi se pri nadomeščanju zamujenega časa zaradi hitenja ravnalo malomarno in bi se kasneje izkazalo, da je bil kdo obsojen po nedolžnem, pravi krivec pa je ušel roki pravice. Na napake pravosodja, vključno s hitrostjo pokvarjenega valjarja v močvirju, so ljudje sedaj še toliko bolj občutljivi, saj krizo občutijo na lastni koži. In niso več pripravljeni spremljati slovenskih sodnih fars, ki skladno z Murphyjevim zakonikom potekajo takole: »Če so dokazi proti vam, izpodbijajte postopek. Če je postopek proti vam, izpodbijajte dokaze. Če so dokazi in postopek proti vam, vreščite na ves glas.« Vsaj kdo bi že moral sedeti.