Prvi maj

Praznik je sicer že za nami, a njegov simbolni pomen ostaja. Pa ne samo to. Glede na to, kaj se sedaj dogaja z delavstvom (tako fizičnim kot intelektualnim), bo praznik po logiki stvari pridobival na pomenu.

Spomnim se praznovanj v avnojski Jugoslaviji. Po ulicah Kranja, pa ne samo Kranja, so bile na predvečer praznika povorke. Z zastavami, z množico, ki je nihče ni s silo pripeljal na ulico, z baklami, ki smo jih nosili otroci. Prepevali smo borbene pesmi. Skratka - vse to je dajalo dogodku slovesni pečat. Pika na i pa je bilo množično zborovanje na Joštu, kamor so se zgrinjale množice z vseh smeri Kranja. Kresovi so goreli po celi Gorenjski. Ljudje so takrat dobro vedeli, da je praznik nastal kot odgovor delavstva na neizmerno izkoriščanje le-tega s strani kapitala. Pomen tega praznika so kasneje priznali v OZN, saj je prvi maj priznan kot mednarodni praznik dela.

Danes se 1. maj praznuje drugače, kot se je v mojih mladih letih, saj je tudi družbena klima drugačna. S stališča trenutne politične opcije je 1. maj odvečni praznik, saj so ga takoj naskočili z ukinitvijo prostega delovnega dne. Če bi si upali, bi ga za začetek ukinili, nato pa prepovedali, kot je bilo to v času Kraljevine Jugoslavije. Nadomestili bi ga s kakšnim cerkvenim praznikom, saj so prepričani, da mora človek na tem svetu trpeti zato, da bi mu bilo po smrti lepše. V času danes »prekletega socializma« so se ljudje trudili, da bi jim bilo lepše na tem svetu, in so se naprezali, se odrekali zato, da bi zgradili tako boljši družbeni standard kot tudi svojega. Pravljice o lepšem življenju po smrti so se trobile zgolj po cerkvah, pa še verniki jim niso kaj dosti verjeli in so svoje življenje tako kot tudi danes uživali kar sproti.

Vendar se kakovost življenja spreminja in še bolj se bo, seveda na slabše. Danes in v prihodnje, vsaj dokler bo na oblasti ta politična opcija, bo boj potekal med zavarovanjem socialne države in hlepenjem za čim večjimi dobički. »Zakon o uravnoteženju javnih financ«, ki spreminja kopico drugih zakonov, kar je s stališča zakonodajne tehnike nesprejemljivo, znižuje socialne standarde. Določene plasti družbe to znižanje ne bo prizadelo, večino prebivalstva pa. Tudi davčna politika je nastavljena tako, da premožnega sloja ne obremenjuje preveč, čeprav bi ga s stališča njihovega premoženja prav lahko. Tuja podjetja dobičkov, ki jih ustvarijo v Sloveniji, ne plasirajo tu, ampak jih izvažajo, socialne probleme, ki jih ustvarjajo, pa puščajo za seboj.

Boj za javno zdravstvo, javno šolstvo, za urejenost pokojninskega zavarovanja, ki bo temeljilo na solidarnostnem sistemu in ne na osebnih računih, mora biti stalen. Mora biti tudi na dvignjenem praporu vseh levih sil v Sloveniji. Tako kot dosledna, materialno in tudi v vseh drugih pomenih, ločitev cerkev od države. In ta boj mora potekati tako na zakonodajnem področju kot na vseh ravneh naše organiziranosti, od občine do republike. Boj za socialno državo je tudi boj proti egoizmu, ki ga kapitalizem na naših tleh na vso moč pospešuje. Ne sme nam biti vseeno, kaj se dogaja sosedom, kaj se dogaja s posamezniki tudi drugod, kaj se dogaja z večino pripadnikov te družbe. Socialne pridobitve, ki so rezultat stoletnega boja zlasti evropskega delavstva in ki so dobile svoj zagon in smisel v socialističnem sistemu, moramo zavarovati pred pohlepom kapitala in miselnostjo današnje vlade.

V vsem tem vidim pomen 1. maja. Ne gre za en dan, gre za položaj večine prebivalstva. Prvi maj je le en dan, na katerega obeležujemo socialne pridobitve. Boj za njih pa poteka celo leto, dan za dnem, tako kot vzhaja in zahaja sonce, katerega prisotnosti nam kapitalisti zaenkrat še ne zaračunavajo.