Elizabeta in Franja

Če bi se naše življenje in njegova medijska podoba omejevala le na krizo in vsakdanje težave, bi bila slika zelo siva. Tako pa se zmeraj zgodi tudi kaj takega, kar to sivino obarva in popestri. Še posebej rado se to dogaja za konec tedna. Minuli konec tedna so si popestrili Angleži, ko so slavili 60-letnico vladanja kraljice Elizabete. Ta gospa je res fenomen. Ko je zavladala, sem bil ravno na poti na ta svet in se je prav nič ne spominjam. Tudi pozneje me njeno vladanje in z njim povezana folklora ni zanimala. Resnici na ljubo: tudi zdaj me ne. Spremenil pa se je moj odnos do domače folklore. Ko sem bil mlajši, sem vihal nos nad raznimi kmečkimi ohcetmi in narodnimi nošami, zdaj sem do njih že bolj prizanesljiv. Naravnost navdušen pa sem nad izvirnim in na nove ustvarjenim folklornim dogajanjem, kakršno se nam obeta ta konec tedna - množično kolesarjenje na Maratonu Franja. Tudi v osebnostnem smislu mi je Franja bližja od Elizabete; ko gre za ljudsko dogajanje, ki ga ti imeni poosebljata, pa sploh ni dileme. Živela Franja!

A kot rečeno: te reči, ki življenje malo popestrijo, se ponavadi zgodijo čez konec tedna. Kaj pa tisto, kar nas tišči med tednom, v delovnih dneh? Se tudi v tej sivini obeta kaj mavričnega? Bojim se, da ne. Mnogi živijo v utvari, da bodo naše probleme rešili politiki. Vladi Janeza Janše je prejšnji teden uspelo uveljaviti varčevalni velezakon, a njen prvi mož sam priznava, da je to šele začetek reševanja in obvladovanja zapletene situacije. V dneh, ko so Angleži poveličevali svojo kraljico, so pri nas zborovali socialdemokrati. In se na kongresu odločili, da odslej ne bodo več Pahorjevi, ampak bolj Lukšičevi. Kar naj bi pomenilo, da bodo bolj levi in manj sredinski. Pahor pa se, kot kaže, ne umika iz politike. Jeseni bo kandidiral na volitvah za predsednika republike. Če bi na teh nastopila le sedanji predsednik in dr. Milan Zver, bi bila vsa reč že vnaprej odločena. Tako pa se lahko zgodi, da se v drugem krogu znajdeta Türk in Pahor in da slednjega podpre tudi del desnih volivcev; zlasti, če bi svojim volivcem Pahorja priporočil Janša in mu tako vrnil uslugo za kooperativno obnašanje v tednih, ko si je njegova vlada prizadevala za sprejetje varčevalnega zakona in predloga ustavnih sprememb. V tem primeru bi imeli dva leva kandidata, izid njunega soočenja pa ne bi bil več vnaprej odločen …

No, vse to je spet bolj politična folklora kot reševanje dejanskih problemov. Ti niso prav nič odvisni od tega, kdo bo novi predsednik države. Vlada lahko za njihovo rešitev naredi veliko več, a nič čudežnega. Resnični problemi so globlji in sploh niso rešljivi čez noč ali z neko politično akcijo. Eden od problemov je v tem, da je del našega gospodarstva obupno zastarel, da se mnoga podjetja niso pravočasno pripravila na novo tržne in tehnološke izzive. Ko je minila z ugodnimi krediti spodbujena gradnja avtocestnega križa in dragih stanovanj, se je sesulo gradbeništvo. Slovenija ima malo naravnih surovin, pa še s tistimi ravna malomarno. To, kar počnemo z lesom, je škandalozno. Se še spominjate velikana z imenom Slovenijales? V njem združena podjetja so s svojim pohištvom zalagala celo Jugoslavijo in izvažala na devizne trge. Zdaj pa imamo le še nekaj manjših pohištvenih tovarn, propadla je tudi večina žag. Dogaja se, da pri nas posekano hlodovino vozijo na žage v Avstrijo in potem razžagano nazaj v Slovenijo, še več je ostane v tujini. Tipična neokolonialna situacija: namesto da bi proizvajali in izvažali izdelke iz lesa, izvažamo predvsem hlodovino … Da ne govorimo o brezposelni mladini in poraznem stanju duha. O tem prihodnjič.