Dan mladosti 2012 in spomini

Že pred 25. majem me je Tito s plakatov z YU zastavo vabil v Begunje obujat spomine na čas, ko smo dan mladosti še pisali z veliko začetnico. Nisem mogel razbrati, kdo mi z njim hoče spomin vrniti v mojo povojno mladost oz. v YU. Ker sem imel večer že oddan, sem se ob 17. uri samo peljal mimo Krpina. Kar veliko ljudi se je zbiralo, predvsem mlade družine z otroki. Nekateri so imeli pionirske kapice, tudi s peterokrako YU zvezdo. Fičko je imel slovensko zastavo z zvezdo, star kombi pa YU.

Pri vračanju domov okrog 24. ure sem znova zavil v Krpin. Nekateri so že odhajali, v šotoru pa je bilo še veliko ljudi, mladih in malo manj mladih. Verjetno sem bil najstarejši. Ob glasni glasbi iz zvočnikov me je z odra pozdravila velika peterokraka zvezda (velikega napisa s Titovim imenom pod odrom se nisem zapomnil), na desni strani pa me je iz slike pozdravljala velika postava Tita v maršalski uniformi. Pod stropom je viselo nekaj zastav ZKJ. Uradne slovenske zastave nisem opazil. Gostinci so imeli majice z napisom Štafeta mladosti. Ob vsej tej jugo ikonografiji me je razveselilo le to, da skoraj nisem videl pijanih ljudi.

 

Seveda sem se spomnil svoje mladosti, šolskih časov in proslav ter samoupravnih volitev v tovarni. Ikonografija je bila podobna oz. še popolnejša, vključno z govori, pesmimi in parolami. Hočeš nočeš sem v spominu primerjal moje vedenje in vedenje otrok in tudi odraslih o Titu.

 

Več ali manj do njegove smrti so mi Tita prikazovali kot brezmadežnega boga (oz. božanstvo, če pomislim na parade, proslave, med drugim tudi s Kim Il Sungom), idola mladih in starih v YU, kot soustanovitelja gibanja neuvrščenih in glasnika miru, ki so se mu ob smrti poklonili številni državniki, a ni dobil Nobelove nagrade za mir, njegovi neuvrščeni kolegi pa so z redkimi izjemami postali diktatorji. Spomnil sem se časov, ko smo pouk začeli z »Za domovino s Titom naprej« (in poslušali ter brali o kurirčkih, ki so izbrisani iz zgodovine, a razloga ne upajo povedati), v JLA pa peli »Druže Tito mi ti se kunemo«, ter časov, ko sem kot »kapitalist« samoupravljal na zagotovljenem delovnem mestu in ob brezplačnem zdravstvu in šolstvu nekaj doštudiral, z gradbenim posojilom gradil hišo in ustvaril družino. Vse to se je dogajalo v njegovi senci in ob parolah, da sta Tito, JLA in bratstvo hrbtenica YU. Demokracijo sem poznal le kot demokratični centralizem. Začela pa se je tudi ekonomska kriza.

 

Po njegovi smrti pa so začele »lesti« kosti iz jam. Zvedel sem, da je poleg totalitarnega fašizma in nacizma obstajal tudi totalitarni komunizem z medvojnimi in povojnimi poboji, montiranimi političnimi procesi, nacionalizacijo ... Pojavil se je Milošević, propadel je komunizem oz. ZK. In z 88,5 odstotka ZA (!!) se je rodila samostojna Slovenija. J(L)A je napadla Slovenijo, YU je (krvavo) razpadla.

 

Kaj se le dogaja z zgodovinskim spominom v Sloveniji? Se vse pozablja oz. skriva? Bodo tudi ti mladi, tako kot jaz, odrasli s popačeno podobo Tita in YU?

 

Franc Pintar,

Bled