Slovenščina, nekaj čisto vsakdanjega

Na nedavnem praznovanju 110-letnice Katoliškega prosvetnega društva Planina v Selah/Zell Pfarre na Koroškem sem se o njuni slovenski govorici pogovarjal z dvema na južnem Koroškem znanima človekoma: dolgoletnim županom Sel Engelbertom Wassnerjem in župnikom Elmarjem Augustinom, ki poleg šmarjeških skrbi tudi za selske farane.

»Moj materni jezik je slovenščina, ki pa je zaradi različnih okoliščin v otroštvu nisem govoril. Ko sem se pri štirinajstih letih vrnil v Sele in sem bil izvoljen za župana, sem jo začel znova uporabljati in je zame nekaj povsem vsakdanjega,« je povedal župan Wassner. Po njegovem mnenju se je slovenščina v Selah obdržala predvsem zato, ker so Selani narodno zelo zavedni in je družinsko življenje v tem oziru zelo intenzivno. Zadnje štetje je pokazalo, da kar 98 odstotkov občanov govori slovensko! K rabi slovenščine veliko prispeva tudi dvojezična ljudska šola in dve zelo dejavni kulturni društvi: Katoliško prosvetno društvo Planina in Slovensko prosvetno društvo Herman Velik, ki so ga ustanovili v naselju Sele - Kot.

Pot k slovenščini je našel tudi župnik Elmar Augustin. Rojen je bil v Celovcu in ima po mamini strani slovenske korenine. Razmere so mu preprečevale, da bi se v otroštvu naučil slovenščine. »V sebi sem čutil, da mi nekaj manjka, da moram nazaj h koreninam,« se spominja tistega časa. Ko je bil že duhovnik, je šel v Ljubljano, kjer je pilil svojo slovenščino in danes mu ne povzroča nobenih težav. Kako naj bom dušni pastir, če ne znam jezika svojih vernikov, pravi zgovorni duhovnik, ki ga odlikuje čut za dobrodelnost in pomoč invalidom.

To sta dve zgodbi iz koroške stvarnosti. Na svojih koroških poteh pogosto slišim za primere, ko se vnuki želijo naučiti maternega slovenskega jezika svojih starih staršev. Zato ne preseneča presenetljivo visok vpis k dvojezičnemu pouku na koroških osnovnih šolah. Zanj se odloča že skoraj polovica otrok oziroma njihovih staršev. Še pred desetimi, petnajstimi leti si je bilo kaj takšnega nemogoče predstavljati.